Z resnim lovom na doping bi imel olimpijsko kolajno

LJUBLJANA – V zadnjem času se nam zdi, da ne živimo več v Ljubljani, ampak v Celju. Vsakih nekaj dni smo namreč v slikoviti naselbini pod Starim gradom. Knežje mesto je športno tako bogato in razgibano, da navdušencem za šport v savinjski metropoli nikakor ni dolgčas. Atletsko društvo Kladivar je denimo izvrglo toliko legendarnih podanikov in podanic kraljice športov, da njihova imena odzvanjajo daleč naokoli. Rok Kopitar gotovo spada med legendarna imena celjske atletike, ne le tista v mestu grofov, temveč tudi jugoslovanske in, zaradi še veljavnega državnega rekorda, samostojne slovenske.

»Bili so drugačni časi. Včasih smo se ubadali z drugimi športi, ne le denimo z atletiko. Pozimi sem smučal, smučanje sem vadil in v njem tekmoval. Poleti smo igrali rokomet in nogomet, pri 14 letih sem se odločil za atletiko. Oče in mama sta bila atleta, zato sem se začel bolj ukvarjati s tem športom. No, sicer se v pionirskem obdobju še ni teklo na 400 m ovire, vse je bilo bolj na splošno. Pozneje sem uvidel, da mi ta disciplina najbolj odgovarja. Pravzaprav ne vem, zakaj sem vzel tek na nizkih ovirah,« je na Kladivarjevem stadionu pripoved uvedel Rok Kopitar, ki je, saj ste to ugotovili že sami, kraljeval v disciplini 400 m ovire.

Zares kraljeval, kajti Kopitar je na olimpijskih igrah leta 1980 v Moskvi v finalu s časom 49,67 pritekel do petega mesta. »Hitro sem začel dosegati lepe uspehe. V letu 1978, zadnjem v mladinski kategoriji, mi je uspel najboljši svetovni izid, tudi tretji najboljši na 400 m. Naslednje leto sem že postavljal jugoslovanske državne rekorde, dejansko je šla moja kariera hitro navzgor. Na olimpijadi v Moskvi sem res osvojil peto mesto, a v tistem trenutku mi te olimpijske igre niso pomenile veliko. Pri 21 letih sem bil še na začetku športne poti, gledal sem naprej. Denimo niti nisem treniral dvakrat na dan, kot se vadi v današnjih časih. OI so bile neka odskočna deska. A žal se je izkazalo, da je bil to moj največji uspeh. Začele so se vrstiti poškodbe, predvsem ahilovih tetiv. Zaradi tega nisem dosegel maksimuma, kot sem ga bil sposoben,« je atletsko zgodbo peljal naprej.

No, igre v Moskvi so bile prve v socialistični državi pa tudi zaznamovane s tem, da so jih ZDA in nekateri zavezniki, zaradi sovjetskega vojaškega posredovanja v Afganistanu, bojkotirale. Je bilo zaradi tega na prizoriščih čutiti kakšno posebno napetost? »Ne, v Moskvi ni bilo nikakršne napetosti. Resda so manjkale nekatere države, a evropske velesile, kot sta Velika Britanija in Italija, so nastopile. Tudi vse afriške države. Kar me je v Moskvi morebiti zmotilo, je to, da so skoraj vsi tekmovalci, ki so me prehiteli v finalnem teku, prihajali iz vzhodnega bloka. Še danes verjamem v to, da dopinška kontrola ni bila takšna, kot bi morala biti,« je Rok Kopitar povedal z malce grenkim priokusom. Zmagal je Volker Beck iz Nemške demokratične republike, srebrno kolajno je osvojil Vasilij Arhipenko iz Sovjetske zveze, tretje mesto si je pritekel Gary Oakes iz Velike Britanije. Pred Celjanom je bil še Sovjet Nikolaj Vasiljev. No, tekel pa ni legendarni Edwin Moses, seveda zaradi bojkota kapitalističnih ZDA. »Pa ne le v moji disciplini, tudi v drugih so bile dopinške kontrole pomanjkljive, ne takšne, kot so danes. Vzhodni blok je na dopingu načrtno delal, bili so mnogo let pred kontrolorji, zdaj je ravno obratno. Sami smo spili kakšno pivo, to pa je bilo vse, kar zadeva doping,« se je pošalil celjski atletski šampion.

No, socialistične OI so pomenile tudi lišpanje velikanske Moskve. »To so očistili podzemlja in kriminala, olimpijske igre so bile super organizirane. Imel si akreditacijsko kartico, s katero si se lahko s taksijem ves dan brezplačno vozil po Moskvi. V Sovjetski zvezi ni bilo ravno prehrambnega izobilja, za OI pa so poskrbeli za to. S Finskega so uvozili jogurte, bile so tudi banane. Na igrah je bilo za to res poskrbljeno, nimam kaj dodati. Vrhunsko, tako kot v vseh socialističnih državah, vključno z Jugoslavijo. Tudi v njej so bili veliki športni dogodki in je bilo za vse poskrbljeno.«

Maksimum 48,60

Rok Kopitar je leta 1979 na sredozemskih igrah v Splitu 400 m ovire pretekel v času za zlato odličje. Nastopil je na univerzijadi v Ciudadu de Mexicu, z novim državnim rekordom 49,55 je osvojil peto mesto. Neposredno iz Mehike je odšel v Split, zmagal je z rekordom sredozemskih iger, 49,70. S štafeto je bil še srebrn na 4 x 400 m. Njegov državni rekord je razred zase še danes, pred julijskimi moskovskimi OI je 3. junija v Mariboru prečkal cilj v času 49,11. Takrat je bil to drugi sezonski izid na svetu, na olimpijadi pa bi Rok s tem časom pri 21 letih prišel celo do bronastega odličja. »Tudi s tistim rezultatom, ki sem ga dosegel na olimpijskih igrah, bi verjetno dobil medaljo, a kot sem že omenil, bile so pomanjkljive dopinške kontrole.«

Z izjemo Mira Kocuvana mlajšega in Brenta LaRueja se noben mladec v Sloveniji še zdaleč ne more približati njegovim tedanjim časom na stezi, ko ga je vadil Miro Kocuvan starejši. »Tek na 400 m ovire je težka disciplina. Vsak meni, da sta 400 in 400 m ovire zelo podobni, a ni res. Štiristotica čez ovire je tehnična disciplina, potrebno je veliko tehničnega znanja. Menim, da moj rekord 49,11, in to pri 21 letih, ni kaj posebnega, prepričan sem, da sem bil sposoben odteči čas 48,60, 48,70, to bi bil moj maksimum. Idealna leta za štiristooviraše so namreč približno pri 26, ko dozoriš. Pač dogodilo se je tako, bile so poškodbe, če ne moreš več vaditi stoodstotno... Pravim, da ima srečo tisti športnik, ki se lahko izogne tem težavam. Nikoli nisem menil, da bo 49,11 moj najboljši rezultat. Po Moskvi sta bila glavna cilja evropsko prvenstvo 1982 v Atenah in olimpijske igre v Los Angelesu leta 1984, a se jih zaradi poškodb žal nisem udeležil. Dandanes moram biti zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Resda sem tekel do 30. leta, a vrhunsko kariero sem končal že pri 21, kar ni običajno.«

Kraljica športov se je spremenila, napredovala. »Predvsem metodologija treninga se je zelo spremenila. Dolga leta sem vadil na količino, na vzdržljivost, denimo Luka Janežič, državni rekorder na 400 m, pa bolj vadi na ravni kakovosti. V bistvu trenirajo veliko manj, a bolj kakovostno. Treningi so bolj posebni,« se je 57-letni Rok Kopitar dotaknil razkola med nekdanjimi in novimi časi. Nastopil je na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988, a že omenjene zdravstvene težave so zahtevale svoj davek, zadnje merjenje z ovirami pa je bilo na evropskem prvenstvu v Splitu 1990., kjer pa ni dokončal teka.

Mladina noče garati

Kopitarjev vzornik je bil, kdo drug kot Edwin Moses. »Če zdaj pogledam svetovni vrh v teku na 400 m ovire, ta disciplina malce stagnira. Je zelo kompleksna, potrebni sta hitrost in vzdržljivost, seveda tudi tehnično znanje. Nekateri štiristometraši z rezultati pod 45 sekundami kar menijo, da bodo brez težav prešli na tek z ovirami. A tako ne gre, to je treba vaditi od mladih nog. Brez tehnike in ustreznega ritma... Ko pogledam, zdaj ni tekačev, ki bi tekli pod 48 sekundami, v preteklosti jih je bila kopica.« V slovenski atletiki, na splošno, pa se uveljavlja mladi rod. »Prihajajo, imamo kup nadarjenih atletov in atletinj. Omenil sem že Janežiča, skakalec s palico Robert Renner je član našega Kladivarja in ga pač opazujem na treningih. Maruša Mišmaš je trenutno poškodovana, ima resne težave s tetivami. Menim, da se v Sloveniji dobro dela,« je hvalo podelil poslovni sekretar v AD Kladivar.

Ta pa je atletski klub z izjemno tradicijo. Kako se celjska kraljica športov denarno prebija skozi, v šali napisano, tlačanske finančne čase? »Naš največji pokrovitelj je Mestna občina Celje, pomaga nam še Cinkarna, brez teh sredstev si ne znamo predstavljati delovanja. Tudi drugi manjši sponzorji so z nami. Atletika je, kot sem že dejal, naporen šport. Če nisi pravi, izgubiš veselje. Vidim te, ki prihajajo iz mladinske konkurence, in gredo študirat v Ljubljano. Če niso res špica, potem bolj ko ne vse pustijo. Težko je prepričati mladino, da bo garala za nič. Vrhunski atleti sicer s pogodbami z Atletsko zvezo Slovenije in z društvom v danih okoliščinah lahko živijo, do neke mere je za njih poskrbljeno. To so kar precej lepi mesečni dohodki,« je zadnjo novinarsko vprašalno oviro premagal Rok Kopitar, še danes slovenski rekorder v teku na 400 m ovire. Sami smo v teku na 3000 m z zaprekami premagali neugodno vodno oviro. Med Kladivarjevimi pozitivnimi vibracijami smo še izbrskali podatek, da je letni proračun društva 200.000 evrov, celjska občina pa vanj prispeva 90.000.