LJUBLJANA – Ljubljana je bila daleč naokoli vrsto let znana kot prizorišče in dobra gostiteljica malonogometnih turnirjev, ki sta jih organizirala Stanko Damiš in Željko Pijetlovič. Množično so bile obiskane tudi ljubljanske malonogometne rekreativne lige, kjer je brcalo tudi po 170 ekip. Tako v ligah kot tudi na turnirjih so blesteli igralci Kluba malega nogometa Kleparstvo Vukosavljevič – Vuko, ki so pustili močan pečat v evropskem merilu. Danes ekipe ni več, ostali so spomini na neponovljivo generacijo Vuka. »Danes je ekip precej manj, sprememba sistema in leta so naredili svoje,« o razlogih za padec števila ekip in turnirjev razmišlja na glas 52-letni Beno Čož, nekdanji igralec Vuka in slovenske reprezentance. Aktivno je igral med letoma 1984 in 1997. Danes ne brca več, ahilovi tetivi in koleno ne dovolita. Raje igra tenis.
Pik 7 Grosuplje
Beno je po rodu z Dolenjskega, sprva je živel v Višnji Gori, potem v Grosupljem, kjer se je navdušil nad (malim) nogometom. Da bi lahko nekaj bilo iz njega, je prvi opazil Janez Škerjanc - Škero. Po služenju vojske v Kninu in Sinju je s prijatelji ustanovil ekipo Pik 7 Grosuplje, s katero so kmalu presegli krajevne in lokalne okvirje. Fantje so šli v mesto, Ljubljana je bila najbližje. Na presenečenje in začudenje mnogih so bili zelo konkurenčni, saj so že na začetku štirikrat zaporedoma prišli v finale na ljubljanskih turnirjih, leta 1986 so postali prvaki prestolnice. »Ta šport me je okužil,« smeje poudari Beno, ki je zatem zamenjal klubske barve.
V tistih letih se je pojavil danes žal pokojni Mladen Vukosavljevič, ki je imel jasne namene, da bi postal konkurenčen na republiški in državni ravni. Zato je potreboval urejen klub, ki bi ga sponzoriral in vodil. Vuko je bil ustanovljen leta 1985, ustavna skupščina je bila 17. novembra 1986, registracija pa 20. oktobra 1987. Vukosavljevič je bil sprva sponzor ekipe, ki je 30. avgusta 1985 zmagala na prvem turnirju Humanitarnost 85. Tako ekipni kot tudi posamični uspehi (Tomaž Verbnik je bil najboljši vratar, Zoran Vičentič najboljši strelec, Tone Starc pa 1. igralec) so Mladena povsem navdušili. Hotel je več. Tudi ali predvsem zato je sestavil močno ekipo. »V Vuku ni mogel igrati vsak. Rekli so, da smo precej zaprta skupina. Mladen je vedno vprašal igralce, kaj si mislimo o novincu. Če je vsem nam ustrezal, je prišel v naš klub,« Beno razkrije način selekcije novincev. Nov uspeh je Vuko dosegel še leta 1985, ko je na pozivnem turnirju YURK 1985 v ljubljanski Hali Tivoli klonila šele v finalu, s 5:1 so bili boljši beograjski Plavi. V nadaljevanju so v Vuku sestavili odmevno zasedbo z bratoma Čož (poleg Bena je igral še dve leti starejši Jože), Binetom Bratunom in Muradifom Durićem - Tarzanom (leta 1990 so ga kupili Belgijci, Tarzan pa je postal 1. igralec, ki je šel iz slovenskega malonogometnega kluba v tujino), Tonetom Starcem, zdaj že pokojnim Zoranom Vičentičem in vratarjem Bojanom Vebaričem na čelu. Ljubljanski volkovi so obredli Jugoslavijo.
Srebrni v 1. sezoni KMN Vuko je nastopal tudi v prvi sezoni 1. državne lige, ki se je takrat imenovala Slovenska liga malega nogometa. Ljubljančani so zasedli 2. mesto, prvak je postala ekipa Mila Juventus. Zasedbi sta zbrali po 43 točk, Štajerci so bili boljši v medsebojnih tekmah. Jože Čož je v uvodni sezoni zabil 21 golov, Beno Čož in Siniša Stikovič pa po 13. |
Vuko najboljši sponzor
»Sprva nismo trenirali organizirano. Malce bolj vsak zase, a je bilo toliko turnirjev, da treninga niti potrebovali nismo. Brcali smo na asfaltu in v dvorani. Poleti je bilo tudi veliko nočnih turnirjev. Ker smo bili dobri, smo večkrat igrali turnir od začetka v petek do zaključka v nedeljo, včasih tudi dva hkrati,« Beno pojasni, kako so se pripravljali na številne obračune. Za to in igre so poskrbeli igralci, za drugo pa Mladen Vukosavljevič. »Vuko je bil najboljši sponzor! Pokrival je vse stroške, od prijavnin, opreme, hrane, prenočišč, potovanj in podobno. Sprva smo igrali le za pokale, takrat je bilo najbolj luštno, začenjali smo šele. Pozneje so prišle tudi nagrade, sprva odojki, potem denar. Mladen nam je vedno pustil, da smo si nagrado razdelili, pa še sam je kaj dodal,« spoštljivo pove Beno, ki je s soigralci leta 1990 dobil prvega trenerja in vodjo ekipe. Na ta položaj je bil imenovan Željko Pijetlovič. Beno še danes trdi, da je bilo velik plus Vuka to, da v ekipi ni bilo zvezdnikov, posamezniki so se povsem podredili kolektivu, vsak pa se je znašel na vsakem mestu v ekipi. Ni bilo redko, da so ključne zadetke dosegali branilci.
Pokorili Evropo
Vrhunec Vuka datira v maj 1992, ko so na turnirju v belgijskem Genku postali neuradni evropski klubski prvaki. Belgijci so med letoma 1985 in 1997 organizirali močan turnir, na katerem so zmago slavile tudi selekcije Nizozemske, Brazilije, prvaki pa so postali še Barcelona, Dina Moskva, São Paolo in številni drugi. »Samozavestno in ponosno smo šli v Belgijo. Predstavljali smo novoustanovljeno državo Slovenijo. Hitro smo pridobili simpatije na tem koncu Evrope,« začne Beno. Vuko je nastopil v postavi Marjan Dermastija, Zoran Vičentič, Sašo Macanovič, Bine Bratun, Slobodan Turjačanin, Tone Starc, Siniša Stikovič ter brata Jože in Beno Čož. Trener je bil Željko Pijetlovič, vodja odprave in sponzor pa Mladen Vukosavljevič. Poleg številnih domačih klubov so sodelovali Ajax, selekciji Hrvaške, Madžarske in Maroka, Inter, Sporting Lizbona, Harvey Bologna, Kompred Tuzla. Tekmovanje se je začelo 27. maja, končalo pa 30. maja, turnir je gostila dvorana Limburg Hal - Van de Ven. Sodelovalo je 46 ekip, ki so bile razdeljeni v 10 skupin. Na tekmah, trajale so po 25 minut, so si napredovanje zagotovili prvaki skupin in šest najboljše drugouvrščenih zasedb. Ljubljančani so turnir končali s sedmimi zmagami, kronist slovenskega dvoranskega in malega nogometa Stane Damiš, pa spomni, da so dosegli 25, prejeli pa 13 golov. Porazili so Imes Hasselt 4:2, Bologno 5:2, ZVK Lenssen 4:2. v osmini finala Masmechelen 2:1, v četrfinalu ZVK Ford Genk 3:2, v polfinalu Isolco Bilzen 3.2, v finalu pa še ZVK St.Truidnu (5:2), za katerega sta igrala tudi Muradifom Durićem – Tarzanom in Srdjan Bojanović. Na tekmovanje je blestel vratar Marjan Dermastija, ki je dosegel v polfinalu dva gola, za nameček pa je Vuko vse šokiral z izvrstno igro z vratarjem v polju. V finalu je dva gola v belgijsko mrežo pospravil tudi Beno, enega je dodal njegov brat, Stikovič in Bratun pa še vsak po enega. »Posebnost turnirja so bili kazenski streli, ko si stekel s sredine terena. Za izvedbo je imel igralec na voljo le šest sekund!« še spomni Beno, ki je imel s soigralci po koncu turnirja nekaj (sladkih) skrbi. Za nagrado so dobili avto znamke Ford, ki pa ga zavoljo vse zapletene papirologije niso uvažali, ampak so ga v Belgiji prodali, potem pa si zaslužene cekine razdelili. Po turnirju so se odpravili domov, kamor so prispeli naslednji dan. Ravno takrat je za ljubljanskim Bežigradom potekal turnir, ki ga je gostila Mobografika. »Ko so slišali, da smo doma, so kar prekinili tekmo in nam vsi zaploskali,« Beno pripoveduje o sceni in sreči, ki ju ne bo nikoli pozabil. V Sloveniji so dobro vedeli, kaj se je dogajalo in kako je Vuko pokoril Evropo. Turnir je prenašala satelitska televizija Screensport. V Belgijo se je Vuko še vrnil – dvakrat so nastopili na tem turnirju, leta 1996 so bili celo peti.
Ljubljanska konkurenca »Najlepše je bilo zmagati doma,« Beno Čož ne taji, da so bili naslovi iz Ljubljane cenjeni in spoštovani. Predvsem zato, ker je bila konkurenca močna. Vodile so ekipe Tabor z Mavrom in bratoma Hadler, Lira z Jamnikom, Setnikar z Žižkom, Slavičkom in Turjačaninom, Mobografika z Zickerom, Vulkanizerstvo Stipič z bratoma Pohlin, Novakom, Dejanovičem, Koželjem, Plemenijem, Cik-Cak, Koreni in San Remo. |
Šestkrat za Slovenijo
Takrat je za Vuko igral tudi Mile Simeunovič, ki je ravno letos končal bogato kariero. »Mile je bil že takrat izvrsten igralec. Za svoja leta je bil izredno zrel,« se Beno spomni uvodnih iger in tekem Simeunoviča, ki je nadaljeval tradicijo Vuka. Beno Čož se je poslovil leta 1997. Pred tem je Beno zaigral tudi za reprezentanco Slovenije, šest nastopov je zbral. Tedanji selektor Dušan Razboršek ga je povabil že na prvi zbor na Gorenjsko. »Super vzdušje je bilo, zelo prijateljsko, čeprav smo bili rivali,« opiše razmere na prvih treningih. »V obdobju, ko sem po moji oceni igral najboljše, reprezentance še ni bilo. Zato nisem pričakoval, da bom kdaj zaigral za Slovenijo. Ko se je reprezentanca oblikovala, sem bil nogometno že kar v letih (31), zato sem bil selektorjevega vabila še toliko bolj vesel,« je tudi brata Čož prijetno presenetil selektorjev poziv. Slovenija je premiero na mednarodni sceni doživela 15. septembra 1995 na Slovaškem, kjer je z golom Darka Daljeviča remizirala. »Še danes spremljam reprezentanco, vesel sem, da je uspešna in ima take rezultate,« je Beno ostal navijač slovenske izbrane vrste dvoranskega nogometa. Takisto kot somišljeniki se veseli tudi evropskega prvenstva, ki bo leta 2018 prav v Sloveniji! Ni pa edini, ki si želi, da bi Ljubljana, po vzoru Maribora, dobila močan klub v 1. slovenski futsal ligi.