MALMÖ – Slovenska rokometna reprezentanca se je še tretjič v zgodovini uvrstila na olimpijske igre! Po Sydneyu leta 2000 in Atenah štiri leta pozneje bodo slovenski rokometaši nastopili tudi na avgustovskem turnirju v Riu de Janeiru. Izbranci selektorja Veselina Vujovića so na kvalifikacijskem turnirju v švedskem Malmöju po zmagi nad evropskim podprvakom Španijo s 24:21 drugega dne izgubili s Švedsko s 23:24 (9:12), piko na i pa so morali včeraj postaviti le še z zmago nad najslabšim moštvom turnirja Iranom.
Slovenci so proti Vikingom v prvem polčasu že zaostajali s 6:12 in vse je bilo videti, da se bo uresničil zakulisni načrt, po katerem bi Švedi visoko ugnali Slovenijo, zadnjega dne pa bi Španija in Skandinavci odigrali tako, da bi ob enakih točkah zaradi slabše medsebojne razlike v zadetkih izvisela Slovenija. Na tekmi z gostitelji je bilo v takšnem tonu tudi sojenje češkega para, sporne žoge in odločitve so šle v prid domačim Švedom. A višji poraz je z ubranjeno najstrožjo kaznijo pri zaostanku z 21:23 preprečil vratar Gorazd Škof, Vid Kavtičnik pa je dvakrat zadel za izenačitev rezultata, a je tudi zgrešil za končni remi. Gostiteljem je zmago prinesel Kim Andersson. Ta je bil z Jimom Gottfridssonom najboljši švedski strelec (5), Kavtičnik pa se je z osmimi goli strelsko najbolj izprsil pri Slovencih. »Nase sem jezen zaradi tistega zadnjega strela v prazno. Švedski igralec me je udaril po roki, bil je prekršek. A takšna je pač igra. Lahko pa se vseeno veselimo,« je menil Kavtičnik, član francoskega Montpellierja. Kapetan Uroš Zorman je dodal: »Žal mi je, da nismo zmagali oziroma osvojili vsaj točke. Imeli smo igralca več, vendar smo naredili dve veliki neumnosti. Na srečo to ni bilo odločilno.« Tudi njegov kolega na položaju srednjega zunanjega igralca Dean Bombač je obžaloval, da si niso priigrali vsaj točke. »Tekma je bila podobna tisti s Španijo, se pravi slab prvi polčas in odlično nadaljevanje. Škoda za zadnji napad, saj smo imeli možnost, da bi vzeli točko in se že pred tekmo z Iranom uvrstili na olimpijske igre,« je menil Koprčan. »Ne spomnim se, da bi bil ob porazu kdaj tako srečen. V drugem polčasu smo se zbrali, odigrali trdno obrambo, svoje sta prispevala tudi vratarja in skupaj smo zdržali pritisk Švedske in publike v dvorani,« pa je dodal še en srednji zunanji, v reprezentanci levi zunanji rokometaš Sebastian Skube.
Niti M od Mačkovška
Vse lepo in prav, slovenski rokometaši so si zasluženo priigrali tretje olimpijske igre. Forma Vujovićevih varovancev je bila precej boljša kot ob katastrofalnem januarskem evropskem prvenstvu v poljskem Vroclavu, obramba je bila res trdna. Prenapihnjeni in presamozavestni Španci so bili v drugem polčasu proti slovenski obrambi skoraj povsem brez rešitev, svoje je prispeval tudi vratar Škof. Švedi pa so imeli v medsebojni tekmi takšno topništvo od daleč, da so se od jakosti strelov tresle tudi stene Malmö Arene. Torej obramba ima oceno pozitivno, tudi Darko Cingesar ob osrednjem bloku krožnih napadalcev iz tekme v tekmo napreduje, kapetan Uroš Zorman pa je kot vedno glavni, ko gre za pripombe o izboljšavi. A slovenske reprezentanca v napadu še vedno igra indijanski rokomet. Levih zunanjih igralcev oziroma strelcev od daleč ni, Klemen Cehte se je izognil švedskemu nastopu, Vujović je proti Špancem spet poskusil z Borutom Mačkovškom, a od njega ni bilo niti M. Tako so levega zunanjega spet igrali srednji zunanji igralci, Sebastian Skube, Marko Bezjak in Dean Bombač. In ta položaj vsaj zadovoljivo pokrili, na srednjem pa se je Bezjak še posebno odlikoval proti Španiji. Slovenija torej nima strelca od daleč, rekli bi, ima le Kavtičnika. Kajti Skube in desni zunanji Jure Dolenec sta zadetke dosegala s streli s tal, brez odriva, ko sta našla luknje v zidu orjaške iberijske in skandinavske obrambe. Ravno zato je tudi pomembno, da je organizacija igre s takšnim izborom igralcev, kot ga ima Veselin Vujović, dovolj tekoča. Na desnem krilu se je spet poznalo, da ni reprezentančno upokojenega Dragana Gajića. Gašper Marguč je igralec za nasprotne napade, pri pozicijskih pa ni večjega mojstra, kot je Gajić, ki na majhnem prostoru ob nasprotnikovem igralcu dela čudeže. Med krožnimi napadalci je daleč prvo ime Matej Gaber. Steber v obrambi je tudi v Malmöju v napadu igral v življenjski formi, ki jo je že prikazal na poljskem evropskem prvenstvu. Skratka, za uspešen nastop na olimpijskem turnirju je potrebnega nekaj več, napadalne indijanske različice tam ne bodo vedno šle skozi, saj bodo tudi tekmeci dodobra proučili slovenske akcije v napadu. Selektor Vujović in fantje se zdaj lahko poveselijo, do Brazilije pa jih čaka še veliko dela.