Slovenski košarkarji so pred evropskim prvenstvom, nogometaše čaka odločitev v kvalifikacijah za euro 2016, a največji športni hit pod Alpami so zdaj odbojkarji. Italijanska igralska legenda Andrea Giani kot selektor Slovenije dokazuje, da tudi trenersko vse bolj stopa po poti nesmrtnih, pot do zdajšnje odbojkarske slave v domači deželi pa so v preteklosti gradili tudi številni slovenski mojstri žogastih veščin ob viseči mreži.
Če moramo za rubriko legende izbrati nekoga iz odbojkarskih vrst, mora biti to nekdo iz družine Urnaut. Andrej Urnaut ima za seboj bogato igralsko in trenersko kariero. Vzemimo zgodovinske liste z zaprašene police in obrnimo strani. Ravenski Fužinar, HAOK Mladost iz Zagreba, milanski Gividì, Alpitour iz Cunea, belgijski Noliko Maaseik, Nica, Averbode, SCC Berlin in Euphony Asse-Lennik iz Belgije so svojo zgodovino pisali tudi z Urnautovim igralskim prispevkom. Korošec je trenersko pot začel leta 2001 prav pri Lenniku, vmes se igralsko vnovič udejanjil pri Berlinu in omenjenem belgijskem klubu, med letoma 2003 in 2009 pa je vadil Averbode. V tem času je bil še hrvaški selektor deklet, v sezoni 2009/10 je brusil formo Berlina. Potem je po pljučni emboliji in premoru leta 2011 postal trener Salonita Anhovo-Kanala, zdaj pa dela v belgijskem prvoligašu Axis Shanks Guibertinu. V rubriki uspehi lahko pri Andreju preberemo naslednje: z Mladostjo je bil trikrat jugoslovanski prvak, trikrat je igral v finalu lige prvakov (enkrat z Noliko Maaseikom), je večkratni belgijski klubski državni in pokalni prvak, ima tudi en nemški naslov. Tristokrat je nastopil za reprezentanco Jugoslavije, za Slovenijo ima 70 nastopov v državni majici. Podkrepimo sago o družini Urnaut: Andrejev oče Adi Urnaut je za Jugoslavijo zbral 320 nastopov, štiri leta je bil kapetan izbrane vrste. Francoski športni časnik L'Équipe ga je leta 1966 razglasil za najboljšega igralca v Evropi. Tako, zdaj očala za branje odložimo na nočno omarico, zgodovinsko knjigo vrnimo na zaprašeno polico in se soočimo z legendo.
Iz pokoja do naslova prvaka
»Vsi klubi, pri katerih sem igral, so mi po nečem ostali v dobrem spominu. Normalno pa je, da mi bo moj prvi klub Fužinar, kjer sem začel z očetom Adijem, za vedno ostal v spominu. Tisti čas je bil nekaj najlepšega. Potem pač pridejo na vrsto druge stvari in klubi, kjer so bili v ospredju rezultati,« je Andrej Urnaut izpostavil romantični začetek na svojih Ravnah. Zanimivo je, da je pri 37 letih, že v igralskem pokoju, znova prijel za žogo, zaigral za klub glavnega nemškega mesta in z njim leta 2003 postal nemški prvak. »Bil sem že trener, a belgijski klub Lennik, ki sem ga takrat vadil, je imel finančne težave. Ostal sem brez ekipe, nato pa sem dobil klic Mirka Čulića, nekdanjega soigralca še iz časov jugoslovanske reprezentance. Bil je trener kluba iz Berlina, namignil mi je, da bi potreboval izkušenega igralca, ki bi bil vodja moštva in tudi povezava med njim in igralci. Takrat sem bil nekako še v formi, čeprav sem imel nekaj kilogramov preveč, deset sem se jih moral znebiti. Odigral sem sezono, ostala mi je v spominu, saj smo postali nemški prvaki, kar ni majhna stvar. Bil sem med najboljšimi igralci v polfinalnem in finalnem delu. V klubu so me hoteli zadržati, a sem se odločil, da se vrnem domov k družini,« nadaljuje.
»Vrnil sem se v Belgijo, bil šest let trener v Averbodeju. Prvo sezono je bil klub zaradi finančnih težav pred razpadom, v naslednjih štirih letih pa smo napredovali do igranja pokalnega finala. Maaseiku in Roeselareju smo bili tudi resni konkurenti v boju za belgijski naslov prvaka. A klub je spet zašel v finančne težave in razpadel,« opiše svetle in temne strani trenerskega poklica. Andrej Urnaut je zdaj prvi strateg belgijskega prvoligaša Axis Shanks Guibertin iz mesteca Mont-Saint-Guibert v valonskem (francoskogovorečem) delu Belgije. »To je majhen klub, a ima v ozadju resno odbojkarsko šolo vse od pionirjev naprej. Tam sem glavni trener za vse kategorije. Predvsem delamo z mladimi, tujcev imamo malo, v letošnji sezoni je cilj priti v končnico. V zadnjih dveh sezonah nam je ta ušla za las. Naši belgijski odbojkarji so sicer že starejšega letnika, večinoma pa imajo svoj poklic, šport za njih ni profesionalna dejavnost,« 49-letnik opisuje delo v belgijskem športnem okolju.
Zadeli v polno
No, priimek Urnaut je seveda sinonim za slovensko odbojko in absolutno tudi širše. Ob očetu Adiju in sinu Andreju moramo seveda brezpogojno omeniti mlajša brata Matjaža in Tineta, slednji je aktualni kapetan slovenske državne vrste. »V odbojkarskem svetu je priimek Urnaut zelo cenjen. Mislim na Italijo... skratka, tam, kjer se igra najboljša odbojka na svetu,« razloži Andrej. Ko smo že pri domači odbojki, seveda ne gre brez omembe preporoda slovenske izbrane vrste, na po prihodu Andree Gianija izkupiček trinajstih zmag in le en (nepomemben) poraz s Portugalsko. Kot češnjica na smetani pa je sledila uvrstitev v svetovno ligo. »Že pred leti sem izjavil, da ima slovenska odbojka zelo nadarjen rod. Tega je imela že pred petimi leti, rezultatov pa ni bilo, ker druge stvari niso bile urejene, kot bi bilo potrebno. Zdaj so pri Odbojkarski zvezi Slovenije z Gianijem zadeli v polno, potegnili so pravo potezo, slovenski odbojkarji potrebujejo nekoga, ki mu bodo verjeli in ga kot trenerja spoštovali. Dokaz so predstave in igra, igralci kot denimo Tine Urnaut, Alen Pajenk, Mitja Gasparini in Dejan Vinčić so se z ACH Volleyem dokazali že v ligi prvakov, ko so bili udeleženci sklepnega turnirja četverice, in ko so osvojili pokal CEV. Igralci so že kot mladinci pokazali, da imajo perspektivo in kakovost, z Gianijem pa je ta kakovost prišla na plan. Res ne bi izpostavljal koga od fantov, a recimo tudi Klemen Čebulj odlično igra v Italiji. Jani Kovačič, Danijel Koncilja, to so moji igralci, Kovačič je pri meni, ko sem bil trener v Salonitu, kot šestnajstletnik že igral v prvi ekipi. Najboljše od te reprezentančne generacije pa mora šele priti, niso še dosegli tistega, kar zmorejo, kar je njihova vrednost,« je poln pohval odbojkarska legenda, nekoč najboljši igralec jugoslovanske lige.
Glej ga, zlomka, na oktobrskem evropskem prvenstvu se bosta v skupini C v Varni udarili ravno Slovenija in Belgija. V bolgarskem letovišču ob Črnem morju se bodo v isti skupini sicer trudili še svetovni prvaki Poljaki in Belorusi. »Na evropskem prvenstvu ni lahkih tekem. Tudi belgijska reprezentanca ima sedem, osem igralcev, ki nastopajo v italijanski, poljski in francoski ligi. Tako slovenski kot belgijski odbojkarji se med seboj dobro poznajo, ne vem, komu bi v medsebojnem obračunu dal prednost. Obe reprezentanci sta izjemno kakovostni pa tudi sploh za nobeno, ki se je uvrstila na evropsko prvenstvo, ne moremo trditi, da je po kakovosti slabša. Je pa zadnje EP dokaz, da je treba vsako tekmo odigrati maksimalno. Slovenija je namreč tam v prvem krogu premagala Srbijo, a nato odšla domov že po uvodnem delu tekmovanja. Srbi so na koncu celo prišli do bronastega odličja,« izkušeni odbojkarski maček že napoveduje živahno letošnje starocelinsko tekmovanje.
Seveda pa je Andrej Urnaut zadovoljen, da je bratu Tinetu uspel veliki prestop, iz italijanskega kluba Latina se je namreč preselil v prvaka apeninskega polotoka Trentino Volley. »Tine ima svojo ceno, je igralec svetovne vrednosti. Zanj je to super, v Trentu bo napredoval. Ima že 26 let, zdaj počasi prihaja tisto zares pravo, igral bo za naslov italijanskega prvaka, kar gotovo ni majhna stvar. Sem zelo zelo zadovoljen. Že do zdaj je imel super kariero, menim pa, da je šele zdaj v takšni ekipi, kot je Trentino, treba začeti prikazovati tisto, kar zna in zmore,« je odbojkarska legenda Andrej Urnaut tudi s trenersko-strokovnega stališča žogo odločilno udaril v igralno polje.
Odbojka teče po žilah Urnautovih
Sin Andreja Urnauta Aljoša odbojko igra v belgijski ligi, ravno v očetovem klubu Axis Shanks Guibertin. Nedavno je nastopil tudi na turnirju v odbojki na mivki sredi Ljubljane in v paru z Nejcem Zemljakom osvojil drugo mesto. Hči Katja ima za seboj prav tako odbojkarsko prakso, in sicer tudi v Belgiji, ki je postala nova domovina Andreja Urnauta in družine.
