Zmago Sagadin je v zadnjem mesecu večkrat na glas opozarjal na fenomen Cibone, ki je skoraj brez prebite pare prišla do finalnega turnirja košarkarske lige ABA. Zagrebčani se niso zadovoljili le z izletom v Beograd, kjer se je sinoči končala sezona. Cibona je prišla v finale ter se neposredno uvrstila v Evroligo. Velik delež k uspehu zagrebških volkov je prispeval tudi nekdanji slovenski reprezentant Jurica Golemac, ki od novembra lani Slavenu Rimcu asistira na klopi Cibone. »Občutki po polfinalu so bili izjemni. Se pa še danes ne zavedamo, kako veliko stvar smo naredili in kaj smo dosegli. In to po sezoni, ko ni manjkalo težav,« ne skriva veselja Golemac. Ciboni je uspelo s silovitim finišem v rednem delu sploh priti na finalni turnir, kjer so vsi pričakovali srbski finale, dobili pa tekmo hrvaškega državnega prvenstva Cibone in Cedevite. Golemac se razumljivo nad tem ne pritožuje, pravi, da je ta nepredvidljivost čar športa. Zagrebški ekipi sta znali opraviti s pritiskom, domači ne, dodaja. V teh dneh se je ravno zavoljo tega vnovič razplamtela debata, ali je sistem napredovanja (finalista zaključnega turnirja v Evroligo) sploh pravičen. Crvena zvezda je bila tako kot lani Igokea suvereno najboljša v rednem delu, potem pa ostala brez finala in Evrolige. »Sistem je pač takšen, kakršen je. Vsi klubi pa so se z letošnjim sistemom strinjali. Enemu ustreza, drugemu ne. Se pa strinjam, da bi bilo bolj pošteno, da bi se liga končala s končnico, prvak rednega dela pa bi moral neposredno v Evroligo, na finalnem turnirju bi se štirje borili še za eno prosto mesto.«
Golemac je hotel lani še igrati, a ga je poškodba ustavila, zadnje minute kariere je nosil dres Krke. Brez košarke pa tudi v pokoju ni šlo. V času Eurobasketa je bil komentator. Novembra pa ga je poklical Slaven, hotel ga je za pomočnika v Ciboni. »Takšne priložnosti ne smeš zamuditi. Oba sva rojena Zagrebčana. Rasla sva ob Ciboni in njenih največjih uspehih. Če sva nekoč sanjala, da bi igrala za Cibono, sva zdaj seveda sanjala, da bi jo tudi vodila,« pragmatično pojasni, zakaj ni smel reči ne. Z Rimcem sta hitro zavihala rokave in pljunila v dlani: »S Slavenom nimava klasičnega odnosa glavni trener-pomočnik. Oba delava vse. Enkrat on pripravi video, drugič jaz, enkrat sem jaz odgovoren za skavting, drugič on. Odnosa, kot ga imava, na svoji športni poti nisem srečeval.«
Na strani igralcev
Pravi, da nihče od njiju nima potrebe po izpostavljanju ali postavljanju svojega ega nad sodelavca. »Dobro se dopolnjujeva,« še doda Golemac, ki je bil z Rimcem sredi sezone prisiljen spremeniti ekipo (zaradi finančnih težav sta odšla Američana Matt Janning in D. J. Strawberry). Za dobro potezo pa se je izkazalo, ko sta dala vajeti ekipe v roke Daria Šarića, v tem hipu najboljšemu mlademu igralcu v Evropi. Tudi zato sta se odločila, da bo Dario novi vodja ekipe. »S Slavenom sva znala igrati. Nisva bila tista košarkarja, ki le pridejo in naredijo svoje delo. Košarko sva razumela, vedela pa sva, kaj ekipa potrebuje za zmago. Ko sva prišla v klub, sva rekla, da to mora biti ekipa Daria Šarića,« pojasni Golemac, potem pa da jasno vedeti, da je Dario resda talent, a vse je dosegel zavoljo predanosti delu. Jurica še poudari, da je imel Dario srečo le s tem, da mu je mati narava dala toliko telesnih predispozicij.
Ne toliko zaradi tekmecev na parketu, glavo sta si Golemac in Rimac, oba sta v sporu med upravo in igralci podprla košarkarje, največkrat razbijala zaradi prepričevanja igralcev, naj trenirajo, čeprav so plače zamujale po pet, šest mesecev. »Zdaj smo nekaj dobili, a dolgovi so visoki,« prizna Jurica. Ob vseh obveznostih pa najde čas za prijatelje, v Sloveniji mednje spadata Sani Bečirović in Primož Brezec. Golemi ima Slovenijo rad, tu se je pri Zmagu Sagadinu izklesal v košarkarja. Ni pa veliko manjkalo, da od tega ne bi bilo nič. Poleti 1997 se je odločil za študij v ZDA, zadnji hip ga je agent Tomić prepričal, naj pride na preizkušnjo v Olimpijo. V enem tednu je Sagadina prepričal. Igral je tudi za slovensko reprezentanco (17 tekem, 71 točk, tri evropska prvenstva – 2003, 2005, 2009). Preostalo je zgodovina, ki pa ima tudi nekaj grenkega priokusa. Jurici je še danes žal, ker se je Goran Dragić poškodoval na EP 2009. »Takrat bi morali vzeti zlato, še kako smo bili tega sposobni!« sklene 36-letni Jurica, ki je med igralci veljal za takšnega, ki nima kače v žepu – nikoli mu ni bilo žal evra za prijatelja in dobro družbo.
