Vilfana odpeljal v Split, z Zdovcem postal prvak

LJUBLJANA – Jugoslovanska košarkarska reprezentanca je leta 1970 v Ljubljani postala svetovni prvak. Član zasedbe je bil takrat tudi Petar Skansi, ki je v dresu Jugoslavije zbral 125 nastopov. Poleg zlate kolajne iz Ljubljane ima še tri srebrne – svetovno prvenstvu v Urugvaju (1967), olimpijske igre v Mehiki (1968) in evropsko prvenstvo v tedanji Sovjetski zvezi (1965). Na Ljubljano, pa ne le zaradi zlata izpred 46 let, je navezan še danes. Njegovo življenje, danes jih šteje 72, je razpeto med Slovenijo in Kvarnerjem. V glavnem mestu Slovenije biva večji del njegove družine, on pa z ženo uživa v Lovranu, kjer imata hišo. »Morje je bistveno, brez tega ne gre,« pojasni, zakaj mu bolj prija v Lovranu, tem morskem biseru poleg Opatije. »Kot pravi penzionist se ukvarjam z vrtnarstvom in sadjarstvom,« pojasni, kako preživlja dneve. »Paradižnik in solata sta dobro rodila. Če hočeš imeti nekaj naravnega in nezastrupljenega, pustiš, da raste po svoje. Na koncu dobiš tretjino ali polovico pridelka, a je res dober. To je dovolj za naju z ženo,« še doda nekaj o letošnji letini na domačem vrtu. Zadnja leta se je ukvarjal (tudi) s politiko. Skansi je bil več kot dve leti svetovalec ministra za znanost, izobraževanje in šport Željka Jovanovića. Mandata ni končal, minister se je predčasno poslovil. »Moj šef oziroma minister je dobil nasvet, da se umakne. To me je tako iritiralo, da sem šel skupaj z njim. Veliko smo naredili, precej zadev smo pripravili. To je politika, ki je logika možnega. Menim, da bi lahko naredili precej več. V politiki se ne dosega limitov, šport pa propada. Tudi v Sloveniji, ne le na Hrvaškem,« opozarja Skansi in obžaluje, da ni končal zastavljenega dela. Ni mu vseeno, ko spremlja športne klube tu in onkraj državne meje. »Vsi čakajo, da pride neki novi bogataš, ki bo vse plačal, a ne bo nikoli vprašal, kam je šel denar. Nič ga ne bo zanimalo... To ne obstaja nikjer! Niti v angleškem nogometu. To nima smisla. Taki državi, kot sta Slovenija in Hrvaška, bi se morali usesti, da se določijo smernice, kako naj deluje šport. Pravijo, da je tudi žaba dvignila nogo, ko je videla, da se konja podkuje. Ni vse za nas dobro. Naš trg je tako majhen... Tako mali smo, zato ne moremo graditi politike športa na ekonomski logiki. Treba se bo vrniti nazaj v čas sociale, ko je imela država svoje prioritete. Vsi se veselijo, ko se osvoji olimpijska medalja, nihče pa ni pripravljen nič vložiti. To lahko naredi le država,« s prstom pokaže na državo, ki bo morala tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji pomagati, če bomo želeli, da šport v gospodarski krizi ter žogi in drugim rekvizitom nenaklonjeni eri preživi. To je danes za Skansija preteklost, zaprta knjiga, precej raje se spominja svojih športnih začetkov. Rodil se je v mestu Sumartin na otoku Brač, živel pa je v Splitu. »Poleti smo živeli pri bazenih, mesto je imelo tri vaterpolske klube, ki so bili med štirimi najboljšimi v državi. Vaterpolo je bil zelo priljubljen, košarka pa je v mojih časih veljala za ženski šport,« Skansi poda nekaj zanimivih detajlov iz 50. let minulega stoletja.

Profesor ga
 je prepričal

»Ko smo trenirali v Špinutu, na poti proti bazenu Mornarja, se je mimo igrišča vila velika reka navijačev. Vsi so odhajali na vaterpolo. Trener nas je bodril z napovedjo, da bodo takole Splitčani odhajali na košarkarske tekme. To se je res zgodilo,« nadaljuje Skansi, ki se je košarke lotil pozno. V srednji šoli je imel profesorja Mijačinskega, ki je bil tudi v klubski upravi splitskega košarkarskega kluba. Skansi je bil kot najstnik visok, a tanek. Profesor Mijačinski ga je opozarjal, da bo imel težave pri telesni vzgoji, saj mu posebne vaje niso in niso šle. Grozil mu je celo, da ne bo dobil dvojke, s katero bi napredoval v naslednji razred. »Ti bi lahko igral košarko,« mu je diskretno namignil. Pa Skansija to sprva ni mikalo. Je pa pragmatično obljubil, da bo poleti igral košarko. Pa je ni, poletje je bilo čas za vaterpolo. To je profesor Mijačinski izvedel in mu še enkrat zagrozil z nezadostno oceno. »Tako me je prisilil, da začnem trenirati košarko. Ni mi žal. To je zdaj anekdota, a res se je tako zgodilo,« z nasmehom pripoveduje Skansi. Nikoli ni igral za mladince, košarko je resno začel vaditi začel nekaj mesecev pred 18. rojstnim dnem. Preizkusil se je tudi v rokometu. Ko mu je bilo 20 let, je že oblekel dres jugoslovanske košarke reprezentance. Bili so časi, ko je bila košarka šport številka ena. Leta 1971 je bil z Jugoplastiko državni prvak, potem pa se je odločil za odhod v tujino, a se je po letu dni vrnil. Splitčani so ga potrebovali pa tudi v Italiji mu ni bilo ravno pogodu, ker se je ekipa borila za obstanek, ne pa za vrh, kot je bil vajen. Leta 1976 je končal igralsko in začel trenersko kariero. Skansi je bil dober in cenjen center. S pokojnim Krešimirjem Ćosićem sta takrat povsem spremenila igro klasičnega centra. »Začela sva z meti z razdalje, z obrazom sva igrala proti obroču, bila pa sva tudi organizatorja igre. Vse to je Čosić izpopolnil do popolnosti,« je naš sogovornik ponosen na opus, ki ga je pustil pod obročem.

Blestel v Italiji

Kot trener je poleg Splita vodil Scavolini, Fabiano, Benetke, Romo, Benetteon, Fortitudo Bologna, Paok, Krko in Split. Na klopi Scavolinija je leta 1983 postal prvak Fibinega pokala, leta 1992 pa je z Benettonom bil italijanski državni prvak. Zadnji naslov datira v leto 2003. S Splitom je bil najboljši na Hrvaškem, v ekipi pa tudi naš Jure Zdovc. Vmes je do finalnega turnirja evrolige popeljal Fortitudo. Bil je selektor Hrvaške, ki se je leta dostojno upirala ameriški reprezentanci in zasedla drugo mesto. Ne le z Zdovcem, Skansi je dobro sodeloval tudi s Petrom Vilfanom, ki ga je leta 1976 dal pripeljali v Split. Ker se je legendarni Rato Tvrdić upokojil, je Skansi iskal primerno zamenjavo, našel jo je prav v Vilfanu. »Peter je bil takrat igralec z NBA-potencialom. V zelo kratkem obdobju v Splitu je pustil velik pečat!« hvali Skansi Vilfana, s katerim sta sodelovala tudi v članski reprezentanci Jugoslavije. Leta 1983 je naredil premor v trenerstvu. »Spoznal sem, da je v trenerskem poslu veliko odvisno od gospodarja. Da bi zadržal lastno dostojanstvo, sem se odločil, da se držim posla, trener pa bom takrat, ko se bom dogovoril tudi za strategijo v določenem klubu. To je bila zame velika življenjska prelomnica. Lahko sem izbiral, kaj hočem in česa nočem. Od takrat sem postal precej boljši trener,« pojasni preobrat v osebni rasti in razvoju. »Dejansko sem si zagotovil položaj, kakršnega imajo trenerji v Ligi NBA ali trenerji v angleškem nogometu. Dokler so na tem položaju, odločajo o igralcih. To je položaj, ki si ga ne more priboriti vsak trener. Zame pa je bilo pomembno, da ne jem košarke, da živim od nečesa drugega. Košarko sem delal iz ljubezni, no, pa tudi zaslužil sem. Precej več, ker sem lahko izbiral. Kar mi ni ustrezalo, sem zavrnil,« nadaljuje s svojo filozofijo. Mnogi so mu zavidali, ker je to teorijo spravil v prakso. »Ni bilo preprosto, a sem bil vajen, da sem šel po svetu. Jugoslovanom je bilo težko v Italiji, ker so si za nas košarko izmislili. So pa bili ljubosumni na naše uspehe,« navrže, kako je bilo delali pri zahodnih sosedih. Vedno znova se je vračal v Ljubljano, ki je zanj in njegovo družino postala prava baza. »Ljubljana je mesto po meri človeka, ni mala, ni velika. Je pa v centru Evrope,« pohvali slovensko glavno mesto. Leta 1983, takrat je zaslužil prve resne denarce, je vložil v svakov posel. V Domžalah sta odprla picerijo, promet je cvetel in vsi so se hvalili, kako so bili pri Skansiju na pici.

Sporni ameriški privilegiji

Skansi je često v Ljubljani, najraje pa o košarki razglablja s svojo druščino v Šport Caffeju. »Pri nekdanjih igralcih Olimpije pogrešam povezavo in ljubezen s klubom. To je nekaj, kar se vgradi v karieri. Zdaj pa se z Olimpijo bavi vsakdo razen tistih, ki so iz nje prišli,« se Skansi dotakne tudi razmer v košarkarski Olimpiji. Pogreša večjo zavzetost in aktivnosti Olimpijinih nekdanjih legend. Kritičen je tudi do ustroja kluba – prepričan je, da taki klubi ne morejo delovati na podlagi odločitev na skupščinah. Motijo ga razmere v današnji svetovni košarki. Pogreša vodilno vlogo Fibe, ki jo je včasih imela, takrat pa je tudi precej naredila za košarko. »Danes ni niti krovna, še manj pa organizacija. Ampak je skupina 10, 15 ljudi, ki ščitijo svojo službo,« je kritičen Skansi in moti ga, da imajo Američani tako velik vpliv. »Kar spomnite se finala zadnjih olimpijskih iger. Zelo grobo so začeli proti Srbom, ki so se zavedli, da bo treba z isto mero. Ko so Srbi tako zaigrali, so začeli Američani jamrati. Od košarke ni bilo nič. Tako in tako je današnja dolgočasna,« nadaljuje Skansi, ki ga moti privilegiran položaj Američanov na olimpijskih igrah. »Nočejo živeti v olimpijski vasi, s sabo imajo družino, potrebujejo vrtec, jedo, kar hočejo. Dopinške kontrole ne opravljajo. Poleg tega njihovi igralci smejo narediti štiri, pet korakov... To ni dobro,« brez dlake na jeziku sklene Skansi.