Verjame, da bo utišal Psihopata

Rodil se je v Kanadi, bori se za Slovenijo. Uroš Jurišič, 24-letni Ljubljančan, velja za borca, ki na sončni strani Alp največ obeta v mešanih borilnih športih (MMA). Kakšen dinamit ima v svojih rokah in nogah, bo poskušal pokazati tudi na spektaklu CFC (Cage Fight Championship) 26. februarja v dvorani Tivoli, na katerem bo – mimogrede – sodil sloviti Anglež Grant Waterman. Jurišič se bo na prireditvi, ki jo je glavni organizator Rudolf Pavlin poimenoval Oaza Fight Night, v osrednjem dvoboju večera udaril s črnogorskim zvezdnikom Vasom Bakočevićem. Kakor izda že vzdevek 27-letnika iz Risana (Psihopat), ki živi in trenira v Beogradu, gre za tekmeca, ki si prizadeva nasprotnika že pred obračunom spraviti ob živce.

»Drži, Vaso slovi kot velik provokator, vendar pa proti meni doslej (še) ni izrekel žal besede, vsaj na ušesa mi še ni prišla. Ne glede na vse bom šel tudi v borbo z njim na vse ali nič, v kletki pač ni prijateljstva,« je poudaril 179 centimetrov visoki Ljubljančan, ki se v dvobojih MMA, v katerih so dovoljeni tako rekoč vsi meti, prijemi in udarci, bori v kategoriji do 77 kilogramov.

Urke, kakor ga tudi kličejo, verjame, da je v vseh prvinah boljši od Bakočevića. »Ker toliko vlagam v ta šport, že vrsto let sem mu predan z dušo, srcem in telesom, zame ne pride v poštev nič drugega kot zmaga,« je Jurišič povedal o težko pričakovanem obračunu s črnogorskim Psihopatom, ki že dlje razvnema strasti ljubiteljev mešanih borilnih športov na tem delu Evrope.

Zaveda se, da ima Bakočević, ki ima v svoji statistiki že 40 dvobojev, od tega 25 zmag, 1 neodločeni izid in 14 porazov, več izkušenj, zato se bo moral proti njemu boriti pametno. Zanj se večinoma pripravlja v tako imenovanem centru vadbenih užitkov Oaza, kjer obišče tudi treninge kluba MMA Ljubljana, pogosto vadi v črnuškem T'n'T Gymu, po poškodbi kolka pa obilo treningov za (kik)boks opravi pri Igorju Packu v klubu Center. Zaide tudi v Simbo in Spartana, za njegovo telesno pripravo skrbi Kareem Al Saleh. Uroš upa, da bo izkoristil prednost domačega terena in s pomočjo številnih navijačev dosegel še peto profesionalno zmago, s katero bi si odprl vrata še k odmevnejšemu dvoboju.

Jurišič, ki je luč sveta ugledal 11. decembra 1992 v Kitchenerju (Ontario), je borec od glave do pet. Že pravzaprav vse življenje je tako ali drugače povezan s športom. V Kanadi, kjer je preživel prva leta, se seveda ni mogel ogniti hokeju na ledu, po selitvi v Ljubljano pa je ob nogometu in košarki igral tudi bejzbol.

Že takrat so ga privlačile borilne veščine; najprej ga je pot zanesla v nanbudo, zatem je obiskal nekaj treningov v tajskem boksu, nakar mu je eden od prijateljev omenil obračune v kletki. »Začel sem brskati po medmrežju in postal čisto obseden z mešanimi borilnimi športi, pri čemer sem se navduševal nad Rusom Fjodorjem Jemeljanenkom in še zlasti nad Brazilcem Wanderleijem Silvo, ki je (bil) moj glavni idol,« je zaupal 24-letni Ljubljančan.

Prve korake v MMA je pri petnajstih naredil pri klubu Vale Tudo Ljubljana, pri katerem je spoznal trenerja Slobodana Marinovića, ki mu je od vsega začetka stal ob strani. Ker je v Urošu videl tisto nekaj več, ga je hodil iskat domov in vozil na treninge, ga ves čas podpiral in ga navsezadnje s pomočjo menedžerja Narcisa Mujkića pripeljal tudi v slovito zasedbo American Top Team (ATT) v ZDA.

Njene barve je pred dvema letoma celo branil v znanem ameriškem resničnostnem šovu proti ekipi Blackzilians. »Pomeril sem se z deset let starejšim Brazilcem Luizom Firminom - Buscapejem in na žalost izgubil po sodniški odločitvi. Če bi takrat zmagal, bi se zdaj verjetno že boril v najmočnejši svetovni organizaciji UFC (Ultimate Fighting Championship), ki ostaja moj veliki cilj. Vendar se s tem nočem obremenjevati; grem korak za korakom, iz borbe v borbo, in videli bomo, kam me bo prineslo,« je še poudaril Jurišič.