Deskanje po valovih slovi kot eden od najstarejših znanih športov ter eden od tistih, ki svoje pristaše povezuje tudi z lastno subkulturo in prepoznavnim življenjskim slogom. Da uspešno obvladamo umetnost jezdenja valov, moramo do potankosti obvladati svoje telo, zlito v eno z desko in neizmerno močjo ter lepoto vala. Čeprav v Sloveniji in bližnji okolici razmer za deskanje ni na pretek, pa nas Slovencev, kot običajno, to ni ustavilo, da ne bi ustreznih razmer poiskali drugje.
Uživati kot otroci
Zagotovo najbolj znana srfarska destinacija so Havaji, kjer si na največje in najnevarnejše valove, ti se znajo povzpeti tudi do nepredstavljivih 18 metrov, upajo le najboljši. Kako tudi ne, saj se z njihovo močjo ne gre igrati. Za deskanje primerni valovi se običajno naredijo tam, kjer se globoko morsko dno nenadoma dvigne v plitvino. Ogromne mase vode, ki jih veter ali tok poganjata proti obali, tako trčijo ob podvodni zid in se dvignejo v zrak v obliki valov. Jezdenje valov se zato lahko ob nepazljivosti kaj hitro konča z udarcem ob oster koralni greben, ob skalo ali, v najboljšem primeru, ob peščeno dno. V čem je torej neustavljiva privlačnost tega (lahko tudi precej adrenalinskega) športa, da je obnorel množice po svetu in številne tudi pri nas? Po odgovor smo se odpravili na Fuerteventuro, enega od najmanj turističnih Kanarskih otokov, ki zaradi dobrega vetra slovi kot zelo priljubljena windsurferska destinacija, ravno pravšnji valovi za varno deskanje pa so iz njega naredili tudi svetovno meko. Pravi kraj torej, da je tam Surf center Manawai pred leti odprl Ljubljančan Marko Mrzlikar.
Marko se je nad srfanjem navdušil že v rani mladosti, ko so njegovo otroško sobo še krasili posterji skejtarjev in najboljših svetovnih deskarjev, a prve zavesljaje je naredil nekoliko pozneje, na počitnicah v Indoneziji: »Imel sem srečo, da sem naletel na odlične razmere in inštruktorja, ki je vedel, kaj dela, in me je postavil na dovolj veliko desko. Že prvič mi je uspelo ujeti nekaj valov in se po njih zapeljati, tako da sem se dokončno navdušil. Približno takrat so prijatelji iz Slovenije ustanovili prvi deskarski klub Ujusansa. Po Jadranu ter okoliških evropskih destinacijah smo začeli iskati ustrezne razmere. Ko se danes spominjam tistih časov, kar ne morem verjeti, s kakšno opremo in entuziazmom smo vztrajali.« Od leta 2007 v sklopu srfarske šole Manawai Marko svoje znanje razdaja naprej, z osnovami srfanja pa je navdušil že več kot 2500 Slovenk in Slovencev. Kaj je torej pritegnilo njega in kaj nas vedno znova vleče med valove, zakaj se ljudje vsako leto vračajo in zakaj jih je toliko deskanju posvetilo vse življenje? Marko, zdaj tudi sam predan inštruktor, težko skriva navdušenje: »Deskanje nas poveže z vodo veliko bolj kot recimo kajtanje ali jadranje na deski, saj smo v bolj neposrednem stiku z morjem. Začnemo z veslanjem, če nam ne uspe ujeti vala, pademo vanj in začutimo silo vode, še najraje in najbolj veličastno pa jo seveda začutimo, kadar jezdimo val. Občutek je nepopisen, zato si ga želimo znova in znova. Uživamo, kot bi bili spet otroci.«
Doma v vodi
Ker je Markovo navdušenje nalezljivo, sem se med valove odpravila tudi sama. Čeprav lahko iz prve roke potrdim, da je jezdenje valov na začetniški ravni (vsaj pri Marku) varen šport, pa zanj vseeno potrebujemo nekaj fizične pripravljenosti, ravnotežja in seveda dobro znanje plavanja. Če se v vodi ne počutimo doma, bomo v njem težko zares uživali. A če se počutimo doma, si težko predstavljam boljšega učitelja za prve korake oziroma zavesljaje. Ogrevanju na neskončni peščeni plaži v bližini El Cotilla na severnem delu otoka je sledila mala šola deskanja na kopnem.
Marko mi je najprej pojasnil položaj na deski in tehniko pravilnih zavesljajev, s katerimi začenjamo pridobivati hitrost, še preden nas od zadaj potisne val. Sledila je serija gibov, ki pravilno izvedeni pripeljejo do stoječega položaja in nepopisnega občutka sreče, če smo ujeli val in se po njem nekaj sekund celo zares peljali. Na deski, trdno zasidrani v mivko, je bilo videti povsem preprosto, v vodi nekoliko manj. Čeprav je deskanje na fotografijah in posnetkih videti zares preprosto, pa do takšne suverenosti in elegance vodi dolga pot. Ki se začne s prvim zavesljajem, zato sem se z desko pod roko in z vetrom v laseh pogumno podala v vodo. Leže mi je uspelo ujeti nekaj valov in se odpeljati do obale, in čeprav se tako delajo prvi koraki, je bil moj cilj vendarle vstati. Lažje reči kot narediti. Kakšnih deset padcev pozneje pa se je vendarle tudi meni vse skupaj sestavilo v nekaj prvih stoječih metrov in par sekund čiste sreče. Kar sem, v duhu prepričanja, da moramo biti ves čas vsaj malo očarani nad samim seboj, takoj uvrstila med izjemne osebne dosežke. Tisti, ki ste že kdaj poskusili deskati, veste, o čem govorim. Zdaj tudi nekoliko lažje razumem, zakaj so nekateri deskanju posvetili vse življenje. Kot je lepo povzel Jernej Rakušček v knjigi Učenje oceana: »Na kopnem se zlahka premišljuje o preteklosti in skrbi za prihodnost. Ko vstopiš v ocean, vstopiš v sedanji trenutek.«
Od ribičev do umetnikov Umetnost jezdenja valov je stara vsaj tri tisoč let in naj bi prihajala iz Polinezije. Prvi srfarji so bili lokalni ribiči, ki so deske izrabljali zato, da so se z ulovom lažje in hitreje kar po valovih vrnili na obalo. Sčasoma se je deskanje iz delovne aktivnosti spremenilo v prostočasno in nov šport je bil rojen. V 15. stoletju so bili na Havajih kralji in kraljice pa tudi nekateri lokalni prebivalci nori na šport, imenovan he’enalu. Besedica he’e pomeni spremembo iz trdnega v tekoče, nalu pa specifično gibanje valov. Verjamemo, da so govorili o deskanju. Prve zapiske o deskanju pripisujemo častniku v posadki Jamesa Cooka, ki je leta 1778 odkrila Havaje. Kot so spoznavali evropski raziskovalci, je bilo deskanje tako močno vpeto v havajsko kulturo, da so ga veliko bolj kot zgolj šport razumeli kot umetnost, okoli katere so zgradili cel sistem pravil vedenja, ritualov, prepričanja in verovanja. Če bi o smislu srfanja povprašali današnje deskarje, njihov odgovor najbrž ne bi bil dosti drugačen. |