Včasih je bilo do 30 težin, danes je več ritmike in plesa

LJUBLJANA – Če ima katera športna panoga, ob umetnostnem drsanju, gibalno estetiko, privlačno za oko, potem je to ritmična gimnastika. Dušica Jeremič je ob prehodu v novo tisočletje zaznamovala slovensko ritmiko, gre za zlato obdobje slovenske ritmične gimnastike v letih od 1999 do 2004.

Nekje je treba vzljubiti svojo športno panogo in se naučiti njenih temeljev. »Začelo se je v vrtcu na Vrhniki, ko je prišla Meta Mohar in rekla, da potrebujejo deklice za ritmično gimnastiko, ter nas preizkusila. Potem nas je povabila, da se udeležimo vadbe, in tako se je začelo. Vso osnovno šolo sem vadila na Vrhniki, pozneje je klub tudi malce opešal, tako da smo se s takratno trenerko Špelo Mohar preselili v Klub za športno ritmično gimnastiko Šiška, ki je bil pač najboljši izbor,« je začela Dušica Jeremič, zdaj poročena Čeko, ki je Šiškarica ostala do konca športne poti. V Šiški pa je delovala tudi trenerka Marjeta Stojmenova, s katero je Jeremičeva na tekmovanjih žela največje uspehe. Bolgarka jo je izpilila tudi do zbirke mnogo naslovov; Dušica je bila sedemkratna državna prvakinja, štirikrat v članski kategoriji, z opombo, da omenjamo le naslove v mnogoboju. Med izvlečki drugih vrhov omenimo finale mnogoboja na evropskem prvenstvu leta 1998 v Portu, 8. mesto v finalu v skupinski vaji s kiji na EP leta 1999 v Budimpešti, naslednje leto se je Jeremičeva na EP v Zaragozi zavihtela do 19. mesta v finalu mnogoboja; tako ali tako je bila prva Slovenka, ki se je prebila v finalno tekmovanje. Leta 2001 je bila na SP v Madridu v mnogobojskem finalu 22., iz istega leta pa se Dušica Jeremič spominja tudi 6. mesta s kiji na veliki nagradi v Ludwigsburgu in 7. mest v vajah s kiji in z žogo na svetovnem pokalu v Berlinu. Redno se je sicer uvrščala v finale najboljše dvanajsterice na tekmovanjih za veliko nagrado.

Konec pri dvajsetih

Če orodni telovadec Aljaž Pegan za priljubljeno orodje imenuje drog, njegov kolega Mitja Petkovšek pa bradljo, kateri je bil najboljši slovenski ritmičarki med obročem, žogo, kiji, trakom in kolebnico najljubši rekvizit? »To je odvisno tudi od tekmovalnega leta, a najraje sem v določenem obdobju imela kije, v drugem žogo, pač odvisno. Od petih rekvizitov se v mnogoboju namreč vedno tekmuje s štirimi, svetovna gimnastična zveza namreč vsaki dve leti določi, kateri rekvizit bo odpadel,« je nadaljevala. »Zdaj je v svetovnem merilu konkurenca zelo huda, vaje so sicer lažje, ker ne vsebujejo toliko težin, pravilnik se je spremenil, kar je meni osebno bolj všeč, več je ritmike, več plesnih korakov. Poudarek je na mojstrstvu in na zanimivih tveganih elementih. Ob koncu moje kariere je bilo v vajah nagnetenih ogromno težin, tudi do trideset, zdaj jih je denimo deset. V Sloveniji je trenutno najboljša Špela Kratochwill, njo sem prve korake učila še jaz. Tako kot v vsakem športu, ki napreduje, pa se tudi v ritmični gimnastiki zahteva vedno več, konkurenca je huda. To je kompleksen šport, ki povezuje prvine baleta, gimnastike in plesa.«

Kratochwillova se denimo konec aprila na predolimpijskem kvalifikacijskem turnirju v Riu de Janeiru ni zmogla prebiti na avgustovske igre v Brazilijo. »Ko sem tekmovala, ni bilo podobnih kvalifikacij. Merilo je bilo svetovno prvenstvo, v Madridu sem bila denimo v mnogoboju 22., prvih devetnajst pa je šlo na olimpijado. So pa slovenske ritmičarke pridne, na treningih se trudijo, to se pozna tudi na kakovosti, recimo zdaj premorejo tudi člansko skupinsko vajo, česar ni bilo že dolga leta,« je razmišljala naša nekdanja šampionka, ki je za svoje nastope izbirala bolj temperamentno glasbeno spremljavo. Kaj pa preferenca med ritmičnogimnastičnimi šolami? »Prevladujoča je ruska. Ne morem reči, da imam favorizirano šolo, kar vse se mi zdijo zanimive. Vsaka ima svoj slog. So pa med vodilnimi ruska, beloruska in ukrajinska.« Dušica Jeremič je pri komaj 20 letih, leta 2002, končala športno pot. »Bila sem v zadnjem rodu, ki je imel v vajah težine, potem so pravilnik spremenili. V moji vaji je bila ena od težin, da sem po skoku pristala na kolenih. Zaradi tega je koleno oteklo in morala sem počivati sedem mesecev. Potem se je bilo zelo težko vrniti, na državnem prvenstvu sem bila denimo druga. Posledica poškodbe je ostala, pri teh letih, ko greš na fakulteto, pa se v našem športu tudi že kar končuje kariera. Koleno se je sicer pozdravilo, a ker ni bilo več pravega občutka, je bil čas za slovo,« se spominja Jeremičeva.

Dresi za 700 evrov

No, vsaj glede razmer je z novim Gimnastičnim centrom v Ljubljani bolje. »To je zelo dobro, ritmičarke imajo ogromen center, kjer je možno trenirati. Nisem si ga sicer še utegnila ogledati, a imam namen.« Seveda brez denarnega vprašanja ne gre, v ritmiki so za nastop potrebni tudi dresi. »Pri dresih se je od mojih časov zelo zelo veliko spremenilo. Ne glede pravil, temveč da so zdaj bogatejši z različnimi bleščicami, kamenčki swarovski. Punce mi povedo, da en dres stane od 200 do 1000 evrov in tudi več. Ti pa se spreminjajo za posamične rekvizite, torej potrebuješ štiri drese. To je kar finančni zalogaj za starše. Tudi rekvizite si punce nabavijo same, po navadi kar na tekmovanjih, znamke Sasaki, ki je najbolj kakovostna,« pojasni Čekova. Rekviziti za tekmovalno ritmično gimnastiko stanejo od petdeset evrov navzgor, so torej nov izdatek. In nadaljuje: «Finančno stanje v slovenski ritmični gimnastiki je danes na žalost še slabše, kot je bilo. Denarja za tekmovanja je vse manj, tako da Gimnastična zveza Slovenije pokriva stroške le za del velikih, za evropska in svetovna prvenstva. Starši morajo plačevati stroške za druga tekmovanja, letalske vozovnice, stroške prenočitev v hotelu, tudi za trenerja in sodnico. Ob morebitni poškodbi se morajo tekmovalke znajti same, plačati fizioterapevta, zdravnika, rehabilitacijo.«

Dušica Jeremič, ki ima zdaj svoj Športni klub Gibalni raj, je še dodala, da klubi rekvizite, ker pač ne gre za tekmovalno ritmiko, nabavljajo v Sloveniji, zato so bolj dostopni. Denar je torej, kot povsod v današnjem svetu, praktično dejstvo, estetska plat ritmične gimnastike pa bi bila teoretično lahko podlaga za večjo priljubljenost te športne panoge. »Pri osnovnošolskem delu je ritmična gimnastika v zadnjih letih kar dosti bolj prepoznavna. Ne vem, ali obstaja kakšna osnovna šola, ki nima ritmične gimnastike med interesnimi dejavnostmi. Zaradi tega sem zelo vesela, ritmika obstaja tudi kot rekreativna dejavnost. Da to ni strogi trening po štiri ure na dan, ampak da gre tudi za to, da so punce zadovoljne in da naredijo nekaj zase, za gibljivost. Da bi bil ta šport bolj prepoznaven na tekmovanjih, pa je povezano z reklamiranjem, prepoznavnostjo, novi gimnastični center bi lahko dodatno pripomogel k temu. Nekoč sem trenirala osemletnega fantka, značilno je bilo slišati, da fant pa ne bo v kiklici in s trakom. Pa saj ni bilo tako, treniral je tekvando in karate in je potreboval le dodatno gibčnost, motoriko. Denimo Japonci že imajo ritmično gimnastiko kot moško panogo, to sem zasledila na spletu, a je bolj mišljena kot skupinski šport. Tudi ne vem, ali že obstaja tekmovalni program zanje. Malce pa je tudi mešanica z orodno telovadbo, denimo parterjem.«

Naša najboljša ritmičarka je denimo v KRG Narodni dom svoj čas trenirala dekleta, v njenem Športnem klubu Gibalni raj pa vadi osemdeset otrok. Po vrtcih in osnovnih šolah pa Dušica že dve leti ritmično gimnastiko poučuje v rekreativnem pomenu. »Glede tega sem res zadovoljna, počnem nekaj, kar mi je všeč. Deklice v klubu Narodni dom sem pri osmih, devetih letih že učila tudi takšne prvine, ki sem jih recimo odtelovadila pri koncu svoje tekmovalne kariere,« je omenila 33-letnica. Dušica Čeko je, ob vrhunskem znanju ritmične gimnastike, diplomirala na fakulteti za policijsko-varnostne vede na mariborski univerzi, po izobrazbi je varstvoslovka. »Nihče ne razume tega naziva, vsi menijo, da je to povezano z okoljevarstvom,« se nasmeje naša ritmičnogimnastična legenda.

Marko Uršič