Septembra bo Slovenija za skoraj tri tedne postala središče športne Evrope, saj se bo 24 reprezentanc merilo za naslov evropskega košarkarskega prvaka. Pri organizaciji pa bodo po svoje – to je že stalnica na velikih športnih dogodkih – pomagali prostovoljci. Med njimi bo tudi 26-letni bodoči magister komunikologije Žiga Oset. »Če me bodo le izbrali,« pobožno izrazi veliko željo.
Ne zase, ampak
za skupno dobro
»V resnici se ne zavedamo, to se nam rado zgodi, kako velik dogodek bomo gostili,« pravi Žiga. Preseneča ga, in pri tem ni edini, negativni odnos do prostovoljstva in pomoči pri takem dogodku, ko se večina čudi, češ zakaj bi delali zastonj, če pa nekdo s tem služi. »Kot prostovoljec ne delaš niti za druge niti za sebe, ampak za duha skupnosti, to pa v tem trenutku država nujno potrebuje. S svojim prispevkom se vsak poveže v veliko skupnost, resnično gradiš nekaj velikega. Četudi gre le za pravljico, ki bo trajala tri tedne, se izplača biti del zgodbe.«
Žiga ima za sabo pestro (košarkarsko) zgodovino. Leta 2005 je navijal za Marka Milića in soigralce na EP v Beogradu, leta 2007 in 2009 je z vlakom potoval v Španijo in na Poljsko, vmes je še okrepil prijateljstvo s tiskovnim predstavnikom EuroBasketa 2013 Anžetom Blažičem, ki ga je prvič srečal v Španiji leta 2007. »Lepe spomine imam na minula tekmovanja. Zaradi evropskega prvenstva in navijanja v Španiji sem preskočil tudi rok za opravljanje izpita na fakulteti.« Konec leta 2010 pa je sledil miselni preskok. »Hotel sem nekaj več, iz navijača sem se prelevil v prostovoljca, energija velikih tekmovanj me je preprosto premamila.« Najprej se je prijavil na poseben razpis za prostovoljce, ki so ga pred dvema letoma objavili Litovci, avgusta istega leta je bil na prvi delovni akciji na tekmi v Ljubljani med Slovenijo in Litvo.
Zaljubil se je
Čez par dni je že potoval v Litvo, tri dni pred prvenstvom je prispel na Baltik. V turističnem kraju Palangi ga je pričakala družina, ki mu je izročila ključe hiše. Čez nekaj ur se je že javil vodji prostovoljcev Ignasu v Klaipedi. K delu se ni mudilo, ker so v dvorani še nekaj pleskali. Dan pred tekmovanjem mu je uspelo priti iz Palange, po mestu pa je debelo uro v dežju iskal dvorano. In jo tudi našel, tja pa prišel do kosti premočen in prezebel. »Sprejeli so me izjemno prijazno. Hitro so mi dodelili delovno mesto,« se Žiga z nasmehom spominja prvih dni v Litvi. Skrbel je za novinarje v medijskem središču ter na novinarski tribuni med tekmo. »Delalo se je po 12 ur, po šestih dneh pa smo si dali duška s pravim žurom,« nadaljuje Žiga, ki se je v Litvi naučil tudi pet besed, ki so tesno povezane s krompirjem in Litvo. Omenjenim gomoljem so Litovci spisali nekaj pesem hvalnic, saj so jih rešili pred lakoto. Spoznal je veliko ljudi, s košarkarji se ni družil, to pa niti ni bil njegov cilj. »Prišel sem, da doživim evropsko prvenstvo v deželi, kjer je košarka religija. Krog pa bom sklenil v Sloveniji,« za konec pristavi Žiga, ki si želi, da bi v Slovenijo prišla tudi tista Litovka, ki mu je sredi Vilne v času EP zmešala glavo.