Vaterpolo na nižji ravni, kot je bil pred 20 leti

LJUBLJANA – V Sredozemlju, zibelki civilizacije, je vedno sončno vreme, nad vaterpolsko Slovenijo pa se po obdobju hudega neurja počasi jasni. Hudo zadolžena Vaterpolska zveza Slovenije je šla v stečaj, vaterpolisti so se poistovetili pod novo Zvezo vaterpolskih klubov Slovenije. Starost je modrost, zato smo vaterpolsko preteklost in aktualnost prečesali z legendo Tomom Baldermanom. Začnimo z nečim lepim, torej nostalgičnimi spomini. »Pri desetih letih sem že skakal od športa do športa. Včasih kolektivne športne panoge niso bile tako priljubljene, začel sem z gimnastiko pri Partizanu Kranj. Potem pa me je prijatelj prepričal, da sem leta 1962 prišel v Plavalni klub Triglav Kranj. Plavalni in vaterpolski klub sta bila nekoč skupna, večina plavalcev je igrala tudi vaterpolo. Leto pozneje sem začel redno trenirati še vaterpolo, po plavalnem treningu je namreč običajno sledil še vaterpolski. Ta šport sem dejavno prenehal igrati pri 31 letih, ker sem študiral na visoki šoli za telesno kulturo, pozneje sem diplomiral za trenerja vaterpola, že med študijem sem začel vaditi mlajše klubske selekcije. Še pred koncem igralne kariere sem prevzel tudi prvo ekipo Triglava, z njo sem se uvrstili v prvo jugoslovansko ligo. Dolga leta, vse do razpada Jugoslavije, sem bil trener vseh Triglavovih selekcij, ko smo v Sloveniji začeli na novo, pa sem postal prvi selektor slovenske reprezentance,« je Kranjčan uvedel vodno športno zgodbo gorenjske prestolnice.

Tomo Balderman je bil selektor izbrane vrste Slovenije dvakrat, leta 2007 je za kvalifikacije za evropsko prvenstvo spet prevzel domače reprezentančne fante. Deset let je bil tudi ravnatelj Osnovne šole Predoslje, trenersko delo v vaterpolskem športu je takrat malce postavil na stran, lani pa so ga pregovorili, da postane predsednik Akademskega vaterpolskega kluba Triglav. »Navrgel sem, da bom poskušal pomagati, dokler ne najdejo nekoga pravega. Klub je bil brez predsednika, podpisnika listin, niti občinskih sredstev ni mogel dobiti. Zdaj vsaj lahko deluje, pri perspektivi pa nimamo kakšnih večjih načrtov, saj se še vedno kopljemo v finančnem minusu oziroma plusu.« No, Tomo Balderman je bil prvi igralec slovenskega kluba v jugoslovanski reprezentanci, leta 1969 je prišel v mladinsko izbrano vrsto. Njegov sin Žiga Balderman je bil slovenski reprezentant in kapetan najboljšega moštva. Tudi Tomov brat Bor je igral vaterpolo, nato se je podal v sodniške vode. »Malokrat pa se zgodi, da imamo tako kakovostnega sodnika, kot je Boris Margeta. No, po eni strani mu je bilo pri tem malce lažje, saj so najboljši sodniki ponavadi na pol nevtralci. Margeta je sicer dober postal zelo zgodaj, je daleč najboljši sodnik na svetu,« pove Balderman.

Pimpinele

Tudi sami smo nostalgiki, a čas je neusmiljeni sodnik. »Vaterpolo se je razvil, na vsakih nekaj let je dobil nova pravila. Včasih smo ga igrali podobno kot nogomet, bila sta po dva stranska in srednja branilca ter dva napadalca. Ni se poznalo conske obrambe, ni bilo nasprotnih napadov, igralo se je ena na ena. Bilo je veliko manj plavanja, igra je bila manj dinamična, s tem je bilo manj strelov na vrata. Usnjeno žogo smo mazali s parketno pasto, da se ni napila vode. Zdržala je petnajst minut, ko se je usnje napilo vode, pa mlajši žoge s treh metrov sploh nismo mogli vreči do vrat. V primerjavi z današnjimi časi se je zamenjalo tudi število igralcev, tudi pri pravilu izključitev se je nekoč za tri težke prekrške, rekli smo jim pimpinele, dosodil kazenski strel. Z enega sodnika se je prišlo na dva, oprema pa je v glavnem ostala enaka. Najpogostejše poškodbe vaterpolistov so bile tiste ušes, na primer počeni bobniči, zato so uvedli vaterpolske kapice s ščitniki za ušesa. Zdaj igra temelji predvsem na moči. Ko sem igral v mladinski reprezentanci, sem imel le 68 kilogramov, članski igralci pa so jih, pri več kot dveh metrih višine, imeli po 120. Moj plus pa je bil, da sem bil levičar,« smo česali po bogati jugoslovanski vaterpolski zgodovini.

Vaterpolski klub Triglav je v krizi. Kaj so razlogi za to in kakšne rešitve Tomo Balderman predlaga? »Glavni razlog je evropsko prvenstvo leta 2003 v Kranju, pred tem domača zveza denimo ni dala soglasja, da bi slovenski igralci lahko nastopali za tuje klube. Po omenjenem letu je večina udarnih Triglavovih vaterpolistov zaradi ugodnih ponudb odšla v tujino, Triglav pa se tudi ni več udeleževal mednarodnih tekmovanj. Kakovost je začela padati; v Sloveniji svojčas nismo imeli prave konkurence, reprezentanca je bila 95-odstotno sestavljena iz članov Triglava. Treniralo se je na ravni profesionalcev, dvakrat na dan, šestkrat na teden, na treninge smo šli tudi na Reko, tam je bil klub Primorje, ali v Zagreb k Mladosti. Triglav je bil dvakrat z eno nogo že v evroligi, reprezentanca pa je denimo trikrat igrala na evropskem prvenstvu. V svetovnem vaterpolu smo bili že konkurenčni. Klub je izgubil tudi nekaj posameznikov, ki so vanj prinašali denar, in padli smo v slovensko povprečje, v katerem smo še zdaj. Na žalost je vaterpolo zdaj kakovostno na precej nižji ravni, kot je bil, denimo, pred dvajsetimi leti. A je že tako, vsi kranjski kolektivni šport, ne sicer, da propadajo, temveč so v krizi,« je Tomo Balderman kritično ocenil športno dogajanje v svojem mestu.

»Pri mlajših klubskih kategorijah je še nekaj dela, a dokler ne bomo dobili stika z močnejšimi klubi, hrvaškimi, italijanskimi, madžarskimi, ne bomo vedeli, kje smo. Če slovenski ne sodelujejo v evropskih pokalih, tudi reprezentanca ne more napredovati. Dva, trije igralci, ki branijo barve tujih klubov, nastopajo v nižjih ligah. Pridobiti bi bilo treba kakšnega pokrovitelja ali vsaj zagnane starše, da bi pomagali. Začeti bi se moralo z mlajšimi starostnimi kategorijami, tu se zdaj relativno kar dobro dela, ko se pride do članov, pa bi se tam moralo pospešeno delati naprej. A to so sedemnajst, osemnajst let stari fantje, zanimajo jih pač druge stvari. Če jim ne moreš ponuditi nečesa vsaj za sendvič, bodo presedlali h kakšnim drugim interesom in vaterpolo igrali le za rekreacijo ali hobi.« Legendova kritika pač pije vodo.

Polena pod noge

Seveda je kriza Triglava povezana tudi s padcem in stečajem Vaterpolske zveze Slovenije. »Niti ne, Triglav je padel že prej. Zveza je za prvenstva umetno držala raven, a ni bilo kakovostnih igralcev in rezultatov. Vaterpolisti iz tujih klubov, sicer že odsluženi, so bili za njihovo kakovost preplačani, videti je, da se je zveza s tem denarjem preračunala. Na vaterpolski zvezi so drug drugemu tudi metali polena pod noge. Bili so nečisti računi, boj se je bil tudi za politične točke. Škoda je, da se zdaj stvari rešujejo tako, kot se. Stečaj ali ne stečaj, vse to nič ne pomaga,« je navrgel Balderman, v preteklih dneh pa je bila tako in tako ustanovljena nova Zveza vaterpolskih klubov Slovenije.« Vaterpolska zveza Slovenije ni mogla dobro delovati, če slabo funkcionirajo klubi. V Ljubljani so veterani, Triglav ima mlade, a nobenega ne more zadržati, da bi recimo vaterpolo igral še po dvajsetem letu starosti. Maribor životari, Kamnik, Koper sta ali pa nista. V Kopru bi vaterpolo še vedno igrali le poleti za turiste, to prav tako ne gre. Klubi so pač v krizi, zato tudi z zvezo ni ničesar. Kakšna mlajša selekcija je še konkurenčna, člani pa ne pridejo več nikamor.« Vsega torej ni kriv le Milan Krajnc, nekdanji predsednik VZS, ki naj bi pustil velik dolg? »Krajnc je prek vaterpola imel ambicije priti v Olimpijski komite Slovenije, denar je obljubljal in dobil, a vse je bilo brez nadzora. Poznam nekaj starih Kranjčanov, ki bi se morebiti vrnili v vaterpolo, od Matjaža Rakovca, Boruta Farčnika, Jelka Kacina do Jožeta Jenšterleta, vsi so sposobni ljudje,« je bil Kranj še enkrat predstavljen kot padli imperij slovenskega vaterpolskega športa.

Zla usoda domačega vaterpola je pravzaprav tragedija, to širše zemljepisno območje: Hrvaška, Srbija, Črna gora, Madžarska, Italija, lahko dodamo celo Grčijo, je vodilno v vaterpolu na svetu. »Smo v središču, lahko hodimo na treninge v tujino, poldrugo uro imamo do Zagreba in Reke. Tudi Italija je blizu, Trst ima nov bazen, klub pa nastopa v prvi ligi. Včasih smo sami kadete in mladince pošiljali tja, da so igrali z njihovimi člani. S Tržačani smo se zdaj za ekipe od kadetske do članske kategorije dogovorili za skupne treninge dvakrat na teden, enkrat v Kranj pridejo oni, nato jim vrnemo obisk. Imajo zelo perspektivne mladince, ti so četrti v Italiji. Torej delajo zelo resno,« smo v kranjskem zimskem bazenu slišali od sogovornika. »Sicer pa z vaterpolom, z izjemo zadnjih let pri reprezentanci, nisem ničesar zaslužil. Videl pa sem vso Jugoslavijo, pol Evrope, celo ameriška reprezentanca nas je za deset dni povabila na priprave. S tem sem bil zadovoljen. Nikoli nisem razmišljal, kaj bom od vaterpola imel, koliko bom zaslužil. Nikoli nisem imel niti ne vem kako velikih ambicij, kot mladinca so me vabili k Primorju in v Mladost, drugje bi morebiti bolj napredoval. A to je tudi tvegana stvar, ne uspe namreč vsakomur. Tudi sin Žiga je za tri mesece odšel drugam, a se je vrnil,« je vaterpolsko enciklopedijo zaprl Tomo Balderman.