Ko se temperature vzpnejo nad 20 stopinj Celzija in nas začne vleči proti morju, takrat v naše misli prijadra tudi Vasilij Žbogar. Fant, zdaj že moški, ki se bliža štiridesetim, nam s svojimi izvrstnimi rezultati zadnjih nekaj let lepša poletja. Takrat smo nanj bolj pozorni, on pa se na morju, mirnem ali razburkanem, v pripeki ali dežju, za to, da spada med najboljše jadralce na svetu, trudi pravzaprav vse leto. To simpatični Izolan počne približno od svojega desetega leta, takrat ga je namreč oče Stanko posadil v jadrnico, v optimista, in ga poslal na morje. Po Vaskovo, tako ga kličejo prijatelji, na jadrnico vsaj enkrat stopi prav vsak izolski otrok. Ali tam tudi ostane, je odvisno od talenta, ali kaj doseže, pa od trdega dela.
V mladosti se je poleg jadranja preizkusil tudi v drugih športih: bil je dober vratar pri rokometu in nogometu, všeč mu je namizni tenis – ampak jadranje ga je dokončno premamilo. Na suhem je družaben, tudi razposajen, na morju pa zagrizeni egoist, ki si želi vrhunskosti. Ne le rezultatske, ampak tudi tehnične in taktične. Vedno je rad proučeval vetrove, močan je v predvidevanju, sposoben je odličnega vživljanja v položaje in načrte tekmecev. Jadranje rad primerja s hitropoteznim šahom. In včasih na morju tudi preklinja. Po slovensko, da ga ne razumejo, kajti po angleško se ne sme.
Garač in uživač
Na olimpijskih igrah leta 2004 v Atenah je v razredu laser prijadral do brona, štiri leta pozneje do srebra. Svojo prvo olimpijsko medaljo, prvo tudi za slovensko jadranje, je najprej proslavil s tako širokim nasmehom, da si je poleg naslova športnika leta prislužil tudi naziv najbolj simpatičnega Slovenca. Nato pa še z večdnevno fešto s svojimi Izolčani, o kateri se je govorilo še zelo dolgo. Tudi o tem, da Vasko z vsemi tistimi bevandami morda pretirava. Na to je le zamahnil z roko. Veselja do življenja si ne pusti vzeti. Koliko garanja je potrebnega, da pri tem ostaja dober, najbolje ve sam.
Odkar je po Pekingu zamenjal jadralni razred in šel iz laserja v finn, je garanja še toliko več. Ker sta jadrnica in z njo jadranje drugačna, sta tehnika in taktika še pomembnejši. Za začetek je moral pridobiti dodatne kilograme, natančneje 20. Glede na to, da se mora to poznati pri moči mišic in ne v obsegu trebuha, ni bilo lahko. Lahko ni bilo niti to, da pred olimpijskimi igrami v Londonu odnosi s slovensko jadralno zvezo niso bili najboljši. Po internih kvalifikacijah, v katerih je gladko premagal Gašperja Vinčeca, je bil na igrah v Londonu šesti. Odlično, a zanj, vajenega vrhunskosti, ne dovolj. A za kaj več je bilo takrat premalo časa in preveč motenj.
Vasilij Žbogar, zvest Izoli in tamkajšnjemu jadralnemu klubu Burja, ni zadovoljen z zvezo. Že dolgo ne trenira več doma. Nima s kom. Zadnji dve leti je njegova baza Valencia. Jadralsko središče, kjer lahko – zaradi svojega ugleda, ne zaradi denarja, čeprav ga imajo sponzorji kljub krizi še vedno radi – dela z vrhunsko ekipo strokovnjakov z dolgoletnim trenerjem Trevorjem Millarjem na čelu. Od jutra do večera. Ni niti poležavanja niti bevand. Vasilij vse podreja jadranju in velikemu cilju – olimpijskim igram v Riu. Rad bi, ne skriva, olimpijsko zbirko medalj dopolnil z zlatom. Da ne bo lahko, ve, in zato trdo dela. Ve tudi, kdo mu zares stoji ob strani in verjame vanj.
Zadnje igre
Po Pekingu je kazalo, da se je njegove športne zagrizenosti naveličala Maja Bedalov, lepa Splitčanka, ki jo je Vasilij pred leti osvojil z romantičnostjo in duhovitostjo, in sta se razšla. Ne za dolgo. Marca letos se je privlačni par poročil. V Izoli, v izbrani družbi najbližjih, brez medijske pozornosti.
Krepat, krepat, ma ne molat (umreti, a ne popustiti, op. a.) – to je Vasilijev moto. »Z njim najlažje opišem svoje visoko zastavljene cilje, odločnost in vztrajnost,« pravi jadralec, ki ga konkurenti spoštujejo.
Leta 2010 se je kot taktik pridružil posadki maksi jadrnice Esimit Europa 2, ki pluje pod zastavo Evropske unije in s katero so dvakrat zmagali na legendarni Barcolani. Lani je bil prvi Slovenec, ki se je kot krmar španske izzivalke Green Comm Racing pomeril v svetovni seriji Pokala Amerike. Da je lahko del uglednih jadralnih ekip, mu je v čast. Ampak v čolnu je še vedno najraje sam. Samotni zagrizenec v spopadu z vetrom, valovi, tekmeci …
Na zadnjih regatah v Hyeresu konec aprila je bil skupno osmi. Letos poleti ga čakata evropsko in svetovno prvenstvo, kjer hoče biti med najboljšimi. Prihodnje leto pa Rio. To bodo zagotovo moje zadnje igre, pravi. Vmes namerava Vasilij, uradno zaposlen na ministrstvu za pravosodje, dokončati študij na koprski fakulteti za menedžment. Precej razlogov za veselje se mu obeta še letos, ampak njegova zares velika jadralska fešta naj bi se zgodila prihodnje leto v olimpijskem Riu. Da bi se mu izšlo, bo seveda moral še dobro leto prav močno krepati.
Pet vprašanj za Vasilija Žbogarja
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Trma!!!
S kom bi si želeli preživeti dan?
Z Jeremyjem Clarksonom.
Vaša največja razvada?
Domači džakuzi.
Vaša najljubša knjiga?
Biografija Steva Jobsa.
Vaša najljubša jed?
Riba kovač.
