V Trstu kolumbijsko slavje, zabava je bila v Benetkah

Revščina, gverila, mamila, kava, nogomet in... kolesarstvo. Tako bi lahko v šestih besedah najkrajše opisali Kolumbijo. Njihova nadarjenost za žogobrc seveda ni presenetljiva, nadarjenost za kolesarstvo pa je razumljiva. Obračati pedala na veliki nadmorski višini pomeni seveda krepljenje krvne slike za velike etapne dirke, kot so Giro, Tour in Vuelta. Kolumbijci so poleg tega po telesni postavi suhljati in idealno lahki za kolesarjenje v klanec. Letošnji zmagovalec kolesarske dirke po Italiji, 24-letni Nairo Quintana, prvi Kolumbijec, ki mu je uspelo dobiti Giro, v višino meri 167 centimetrov, tehta pa 59 kilogramov. Lani skupno drugi na Tour de Franceu se je rodil v mestu Tunja na vzhodnem pogorju kolumbijskih Andov. Odraščal je v materialno skromnem družinskem okolju; starši so bili kmetovalci, prodajali so sadje in zrnje. A so le privarčevali toliko denarja, da so Nairu kupili rabljeno gorsko kolo, da se je lahko prevažal v 16 kilometrov oddaljeno šolo. Ima še štiri brate in sestro in za vse takrat ni bilo dovolj denarja za prevoz na učne ure z avtobusom.

Po klubskih začetkih je v letih 2010 in 2011 kolesaril za moštvo, danes 4-72, ki je takrat nosilo zelo zanimivo ime: Café de Colombia-Colombia es Pasión (Kolumbijska kava-Kolumbija je strast). Tudi kolesarji iz te države to strast kažejo prav v vsakem prevoženem kilometru. Nairo Alexander Quintana Rojas se je pred dvema letoma preselil v špansko moštvo Movistar, zdaj pa je svoje poslanstvo, a predvsem po briljantnih osebnih dosežkih v 16. in 19. etapi, zmagal je v gorski etapi in v gorskem kronometru, kronal z uspehom na Giru d'Italia.

Da je iz pravega testa, je dokazal že leta 2010, ko je skupno slavil na etapni dirki Tour de l'Avenir, kjer v zadnjih letih nastopajo le državne reprezentance. V treh letih pri Movistarju pa je med drugim vpisal etapne zmage na Critérium du Dauphiné, dirki po Kataloniji in na preizkušnji po Baskiji; tam je bil lani tudi skupni zmagovalec.

Na velikih dirkah je debitiral leta 2012 na Vuelti, skupno je osvojil 36. mesto, lani pa je prvič kolesaril na Touru in blestel. Zmagal je v predzadnji alpski etapi, na koncu pobral slavo za skupno drugo mesto, bil pa je tudi najboljši v gorskih etapah in najboljši mladi kolesar Toura. Na letošnji italijanski pentlji, ki se je raztegnila tudi na irski otok, je rožnato majico od rojaka Rigoberta Urána prevzel po 16. etapi, s prikolesarjenjem v Trst v rožnati majici pa je svoj prvi Giro kronal res spoštljivo. A tudi kontroverzno, ko je napadel in v 16. etapi zmagal, na spustu s prelaza Stelvio ter si pred Uranom časovno pridobil minuto in 39 sekund. Kolesarji bi morali v ekstremnih zimskih razmerah, po konfuznem naročilu prirediteljev, na spustu voziti za motocikli z rdečimi zastavami.

»Ne vem, ali je to šala ali ne. Povzpel sem se na kolesu, nisem se držal avtomobila, ne vem, zakaj bi mi vzeli dve minuti,« je bil takrat zaradi kazni še vznemirjen Quintana. Nato pa je dodal: »Prednost sem nabral na zadnjem vzponu, ne na spustu pred tem.« Za Kolumbijca so dejali, da je s skupino somišljenikov prehitel motocikle z zastavami. »Pokazal sem, da imam zmožnosti biti na takšnem mestu razvrstitve, kot sem. Nisem kolesar, ki bi do tega prišel le s srečo,« pa je Nairo še dodal besede o bistvu Girove zmage. Moštvo Movistar je Quintanovo zmago proslavilo z zabavo v Benetkah, drugi lani pa letos, po odločitvi moštvenega šefa Eusebia Unzuéja, ne bo kolesaril na Touru; tam bo spet prihodnje leto. »Na tem Giru sem se veliko naučil, kako biti vodilni, biti zadaj in nato napasti, kako tri tedne voditi moštvo,« je še navrgel Južnoameričan, ki pa bo z ekipnim kolegom Alejandrom Valverdejem nastopil na letošnjem španskem krogu.

Lastni biološki potni listi

Nairo Quintana je torej proizvod genov in (kolumbijskega) okolja v športu, ki naj bi bil zdaj dopinško čistejši. A dokumentarec Armstrongova laž, tema je seveda razvpiti Lance Armstrong, dodatno razkriva toliko umazanije s prepovedanimi poživili, da je tudi misel, da so danes dopingirani biciklisti zaradi razvoja medicine pred kontrolorji prepovedanih sredstev, smiselna za delovanje tajnega sistema. Armstrongove pozitivne dopinške kontrole je prikril celo takratni predsednik Mednarodne kolesarske zveze Hein Verbruggen, po Armstrongovi vrnitvi na Tour leta 2009 je bil Teksašan v istem moštvu kot Španec Alberto Contador (in tudi Jani Brajkovič).

Lance je na francoski pentlji skupno osvojil tretje mesto, a pred etapo na Mont Ventoux naj bi prejel transfuzijo obogatene krvi, naslednje leto pa je Contador v dresu Astane Tour dobil, a so mu pozneje zmago zaradi dopinga odvzeli. V zagovor Quintani pa gre dejstvo, da ko je še vozil za Kolumbijsko kavo, so imeli tam svoje biološke potne liste. Mednarodna zveza od Kolumbijcev ni zahtevala, naj sodelujejo v njihovem protidopinškem programu. Južnoameričani so testirali svoje kolesarje, da so tekmovali čisti, predvsem pa so bila preverjanja pomembna z namenom, da so, če bi katero evropsko moštvo hotelo kupiti kolumbijskega kolesarja, tem lahko dali dokaze, da njihovi člani niso pod vplivom prepovedanih poživil. Quintana je letošnji Giro dobil v španskem moštvu, njegova kolesarska genialnost ni sporna, drugo pa bo (morda) pokazal šele čas.