Odbojka z uspehi pridobiva domovinsko pravico med ekipnimi športi. Tudi v Sloveniji. Srebro z zadnjega evropskega prvenstva, suveren preboj na svetovno prvenstvo, slovenski igralci v najboljših evropskih klubih in ambiciozni ter trofejni selektor so argumenti v prid slovenske odbojke. Moško izbrano vrsto zdaj vodi pragmatični 49-letni Srb Slobodan Kovač, ki je trenersko pot začel v Radničkem iz Kraljeva, potem pa jo uspešno nadaljeval v Perugii (v štirih letih je bil dvakrat izbran za najboljšega trenerja v Italiji), Iran je popeljal do naslova azijskega prvaka, državni prvak pa je postal tudi s turškim klubom Halkbank iz Ankare. Z Odbojkarsko zvezo Slovenije je sklenil dveletno pogodbo, lačen pa je dokazovanja. S to lakoto po zmagah in uspehu bi rad okužil tudi igralce. Začetki so obetavni – Slovenija se je uvrstila na SP, zmagovito pa nadaljuje tudi v svetovni ligi. Selektorja Kovača smo ujeli na drugem koncu sveta.
Kot novi selektor ste stopili v uhojene čevlje. Legenda za legendo. Kaj vam pomeni vodenje slovenske reprezentance?
Od prvega trenutka trdim, da je zame velika čast, da sem sploh dobil možnost, da sem selektor Slovenije. Nisem trener neke reprezentance, ampak ekipe, ki je bila druga v Evropi. To je prestiž. Ali se bo to ponovilo, ne vem. Kot sem slišal, je bilo v igri za selektorja precej eminentnih imen, zato sem še toliko bolj ponosen, ker sem bil izbran in imenovan.
Ambicij vam ne manjka. Tako pravijo tisti, ki vas poznajo precej dlje in bolje kot mi.
Bil sem uspešen z Iranom in ekipo Perugie. Nazaj ne gledam, tega se lahko le spomnim, gledam le naprej. Zanimajo me najvišja mesta, želim biti prvi, če je to le mogoče. Slovenski reprezentanci, tem sijajnim fantom, bi rad vcepil željo po zmagi. Da bi se skupaj trudili za ta novi korak naprej.
Kako so potekala pogajanja okoli vaše pogodbe z Odbojkarsko zvezo Slovenije?
Pogovarjal sem se s predsednikom zveze, ki je povedal, da me zveza želi na čelu reprezentance. Najprej pa je z mano govoril moj igralec v klubu Dejan Vinčič, ki me je vprašal, ali me to delo zanima. Nisem skrival, da me mika sodelovanje s Slovenijo.
Kako pomemben je denar v vašem življenju? Je bil pomemben faktor v pogajanjih z našo zvezo?
V tem primeru so se moje ambicije povsem pokrile s slovenskimi. Ambiciozen sem bil kot igralec, tak sem tudi kot trener. Nisem prišel v Slovenijo zaradi denarja, ampak zato, ker sem prepričan, da lahko naredimo nekaj velikega. Že res, da bi bilo dobro, da bi imel v pogodbi visoke zneske. A imam tudi srečo, ker delam v klubu, zato v Slovenijo ne prihajam zaradi denarja.
Kako so v Srbiji sprejeli dejstvo, da ste postali slovenski selektor?
Vsi moji prijatelji so veseli zame. Poznajo razmere v odbojki, vedo pa, da sem s prihodom za krmilo Slovenije naredil super potezo. Če kdo pravi drugače, se moti.
Delo trenerja je naporno, stresno. Verjamem, da v odbojki ni nič drugače. Kako vam uspe usklajevati reprezentanco in klub? Dan ima 24 ur, pa naj bo to v Sloveniji, Turčiji ali Iranu.
Ko je vse pozitivno, ni težav. Imel sem tudi nekaj premora letos, moji reprezentantje pa ga niso imeli. Sicer pa nisem edini, ki dela hkrati v klubu in izbrani vrsti, to je kar trend. Idealno bi bilo, da bi bil le selektor, saj bi tako lahko spremljal tudi domače prvenstvo, a tam so mi zdaj v pomoč moji pomočniki.
Kdaj počivate? In kaj delate, ko delate nič?
Rad si ogledam kak film, tudi ribolov me sprošča, a za to zdaj ni časa, saj sem precej zaseden. Sicer pa je na prvem mestu bolj ali manj odbojka.
Ste vraževerni?
Ne počnem nič posebnega. Se mi pa zdi, da smo vsi trenerji in igralci malce vraževerni. Ko nam nekaj uspe, želimo ponavljati to rutino tudi naprej, saj menimo, da nas to vodi k zmagi, uspehu.
Kako skozi vašo prizmo, obogateno z nešteto izkušnjami, gledate na našo moško reprezentanco?
V naši ekipi sta prisotni profesionalnost in velika disciplina. Zato lahko še napredujemo. Nimam pa namere spreminjati mentalitete. To ni mogoče. Lahko pa te sijajne fante naučim kaj novega, jim pokažem nov pristop. Ko spremljam naše medsebojne pogovore na igrišču in zunaj njega, vse to izgleda precej fino. Ali bo prineslo rezultat, pa ne vem. A začetki so dobri.
Se zavedamo, kako pomemben uspeh je preboj na svetovno prvenstvo?
V tem kratkem času, kolikor sem skupaj z reprezentanco, smo naredili za to generacijo pomembno stvar – uvrstili smo se na SP. To je nekaj normalnega. Naši igralci igrajo v najboljših evropskih klubih, zato bi bila velika škoda, če nam to ne bi uspelo. To je samo začetek nečesa velikega, kar smo zastavili in načrtovali.
Kvalifikacije za SP je Slovenija igrala doma v Stožicah. Ste pričakovali, da bo več gledalcev na tribunah? Je odbojka v Sloveniji podcenjena?
Da, pričakoval sem, da se bo zbralo več ljudi. Morda tekmeci niso bila tako zvočna imena, da bi to privabilo ljudi na tekme. Vedite: imamo pomembno nalogo, borimo se z rokometom, košarko in nogometom za svoje mesto pod soncem. Da bomo pri tem uspešni, potrebujemo le rezultate. Zmage. To je tako v Sloveniji, Srbiji, Italiji ali v Iranu. Narod obožuje zmagovalce. Z dobrimi izidi bomo pritegnili publiko, z uspehi pa bi lahko v Slovenijo zvabili tudi odmevne in kakovostne reprezentance, ki bi bile še dodatni magnet za publiko.
Iz vaših ust v božja ušesa. Zdaj pa nas zanima še, kakšne asociacije ste imeli na Slovenijo, preden ste postali selektor. Kaj vas druži, povezuje s Slovenijo?
Sem generacija iz nekdanje Jugoslavije. Ko sem bil mladinski reprezentant, je bilo v ekipi deset Slovencev. Vedno se bom spomnil tudi gospoda Viktorja Krevsla, ki je trdil, da v belih dresih ne moremo igrati, ker so to dresi predaje. V Sloveniji je še veliko zanimivih ljudi: v Žužemberku sem obiskal Aleša Smerketa, srečal sem Sašo Topolška, po dolgem času sem videl Sandija Ritlopa. Ko sem igral še odbojko na mivki, sem pogosto srečeval Sama Miklavca.
Včasih so rekli, da smo Slovenci smučarji. Ste tudi vi?
Kot otrok nisem imel te možnosti, pozneje v času aktivne igralske kariere pa so mi to prepovedovale pogodbe z zavarovalnico. Če bi moral izbirati med gorami in morjem, bi se odločil za morje.
Ste bili kdaj zaljubljeni v katero Slovenko?
Ne, so pa bila v ženski ekipi Palome Branik vedno prelepa dekleta.
Slovensko kulinariko ste že spoznali?
Ko smo bili v Kranjski Gori in v Ljubljani, smo dobro jedli. Morda ne bi bilo slabo, da bi pred začetkom priprav uvedel tehtanje. Sem pa prepričan, da bo v prihodnje več časa pa bom lahko spoznal tudi to. V mojem trenerskem štabu je kar nekaj imen, ki cenijo slovensko kuhinjo (smeh).
Je v športu prostor za demokracijo? Ste trener z bičem ali mehko roko?
V reprezentanco se pride iz ljubezni, to morate vedeti! Kdor pride, želi predstavljati državo, domovino. Igralci so po napornih sezonah fizično in mentalno utrujeni. Če bi zategoval pas ali uzdo in stavil na vojaško disciplino, to ne bi šlo na dolgi rok. Počilo bi. Poskušam imeti normalen odnos, en trener pa je odgovoren, da vedno preverja, do kod lahko gremo. Kako močno lahko obremenimo igralce, saj je vsak zgodba zase. Naloga trenerja je, da prepoznava situacijo. Kot sem povedal: imam normalne igralce, z njimi pa tudi take odnose. Nekateri so večje, drugi manjše zvezde. Trener pa mora znati vse narediti pomembne, da bi jutri na tekmi dali še kaj več zanj.
Kako pomembno mesto ima v vašem življenju družina?
Žena del časa preživi z mano, del pa s sinom, ki bo zdaj star 18. Ukvarja se z odbojko. Ko bomo na pripravah v Sloveniji, se nam bo pridružil. Precej smo povezani, družina je v mojem življenju najbolj pomembna.
Bi razumeli, da bi se kak športnik odpovedal nastopu za reprezentanco, ker bi dal prednost počitku in družini?
Vem, da igralcem ni lahko. Razumem jih. Zato se vsi toliko trudimo, da jim olajšamo bivanje. Del priprav bomo opravili v Mariboru, del v Ljubljani, del pa v Kranjski Gori. Tudi z željo, da bi bili lahko igralci več s svojimi družinami. Ko imamo priprave, le treniramo. Takrat se lahko igralci več družijo z ljubimi osebami. Morda potem dajo na treningu še več od sebe. Ko pa so turnirji, kot je bil zadnji v Ljubljani, pa za to ni možnosti, saj takrat vladajo strožja pravila, ne manjka sestankov in priprav na tekmo.
