V Sloveniji ni lahko biti košarkarski trener

MARIBOR – Včasih ni manjkalo košarkarjev, ki so na tekmo dosegli 20, 30, tudi 40 točk. Eden od teh je bil Mariborčan Darko Mirt. »Imel je roko,« bi znali povedati kronisti, ki so vestno spremljali slovensko klubsko in reprezentančno košarko v 80. in 90. letih minulega stoletja. Dvakrat je zmagal v metanju trojk na tekmi zvezd, bil je tudi državni reprezentant.

Hotel ga je Simeunovič

»Še vedno igram veteransko košarko, redno hodim na rekreacijo in turnirje, tudi na tekmah sem pogosto, da spremljam, kaj se dogaja,« nam pove v preddverju dvoran Tabor, kjer smo si segli v roko, potem pa si skupaj ogledali tekmo Slovenije in Makedonije. Darko je prišel tri četrt ure prej. Da smo se malce pogovorili in obudili spomine. Precej se jih je nabralo. Darko je bil nadarjen nogometaš in tenisač, rad je igral tudi košarko, ki ji je posvetil življenje. Zakaj točno, še sam ne ve. Se pa spomni, da ga je trener nogometašev Vojislav Simeunovič prišel prosit, naj se vrne v nogomet, a je ostal zvest košarki. Začel je v KK Maribor Branik, potem pa prestopil v ŽKK Maribor. Igral je do 38. leta – poleg mariborskih klubov se je preizkusil tudi v ljubljanski Olimpiji, Celju in v avstrijskem Grazu. Med trenerji, ki so ga vodili, ceni in spoštuje vse, izpostavi pa dva, ki sta se mu še posebno vtisnila v spomin. »Od vseh sem se veliko naučil, največ pa mi je dal Zmago Sagadin, s katerim sem sodeloval v Mariboru in Olimpiji,« začne Darko, potem pa spomni na profesorja Petra Penka, ki mu je pomagal pri kaljenju meta. »Nekaj sem imel podedovanega, drugo pa je plod trdega dela. Tudi po 500 žog sem zmetal po treningu, profesor Penko mi je podajal. Dokler nisem dosegel norme, nisva šla iz dvorane,« se spominja Darko. V Olimpijo je šel po osamosvojitvi države. Sagadin ga je poklicali avgusta 1991 ob petih popoldne. Za odločitev je imel na voljo pet ur. »Doma smo sklicali sestanek, žena je podprla idejo, meni pa je bilo v veliko čast, da me želi Olimpija,« pove Darko, ki je bil naslednji dan z ekipo že na poti na priprave v Zadar. Leto in pol je ostal v Ljubljani, igral pa je bolj na položaju organizatorja igre. Na levi strani je imel ob sebi Dušana Hauptmana, na desni pa Petra Vilfana. Na račun te trojke je februarja leta 1992 komplimente izrekel tudi trener grškega Panioniosa Dušan Ivković. Grki so šele po treh tekmah izločili Olimpijo v polfinalu evropskega pokala.

Lažje z dekleti

V karieri je Darko tudi nekaj zaslužil, tega ne skriva, cekine pa je v nasprotju s stanovskimi kolegi vlagal v stanovanje in hišo. Pri 38 je spoznal, da ima košarke dovolj, čeprav bi lahko igral še leto ali dve. Še danes, star je 56 let, hodi v službo, denar pa si služi že od 20. leta. Pa ne le s košarko, ampak z rednim delovnim razmerjem. »Danes sem zaposlen v podjetju Nigrad, delam v avtoparku, imam dobro delovno mesto,« pohvalno govori o delodajalcih, kjer želi dočakati upokojitev. Po aktivni igralski karieri se je preizkusil kot trener. Vodil je Maribor, Elektro, Parklje Ljubljana, Rudar Trbovlje in ŽKK Maribor. »Deloval sem tudi v ženski košarki, kjer sem bil precej uspešen. Danes me ni več v teh vodah. Svoj čas zahteva družina, tu sta dve vnukinji,« pojasni, čemu je dal prednost. »Odkrito povem, da je bilo lažje z dekleti, ker so bila bolj poslušna, hitreje so si zapomnile stvari pa tudi na treningih niso manjkale. V ženski košarki je bilo tudi manj pritiskov, vodenje in treniranje ekipe pri Sergeju Ravnikarju pa mi je bilo v veliko zadovoljstvo,« pohvali dekleta. O ženski košarki Darko že prej ni imel slabega mnenja. Ko je še igral pri kadetih in mladincih Branika, je pogosto na trening tekmah igral proti članicam Marlesa. To prakso – dekleta proti fantom – je ohranil tudi v časih, ko je sam vodil članice. Nič kaj vesel pa ni ob pogledu na košarkarsko sceno in realnost tega športa v Sloveniji danes.

Nepotrpežljive uprave

»Nivo košarke, tako igra kot organizacija, je padel. Vse skupaj preveč temelji na tujih igralcih. Pa tudi klubske uprave niso ravno potrpežljive. Ko zmaguješ, je vse dobro. Po enem ali dveh porazih pa je vse narobe. Menjajo se trenerji, to je lažje kot pripeljati deset novih košarkarjev. Tudi zato ni lahko biti trener v Sloveniji. Zdi se mi, da včasih upravam kar ni jasno, da prek noči ne moreš iz 2. SKL do naslova državnega prvaka. Saj vidite, kaj se dogaja. Včasih nam je bila Olimpija vsem za vzor. Pa saj ne da drugi ne bi bili vredni, a Olimpija je bila Olimpija. Lahko si jo premagal, a naslova ji nisi mogel vzeti. Danes pa se to dogaja. Vzrokov je več. Morda je krivda tudi v Košarkarski zvezi Slovenije, pa ji ne želim ničesar očitati. Očitno so prepozno spustili poleg nekaj ljudi. Ko pa so videli, kam to gre, so odšli, novi obrazi pa ne morejo prek noči rešiti vsega,« potarna nad trenutnim položajem, ki ga ne navdaja z optimizmom. Upa pa, da se uredijo razmere v Mariboru (ki je toliko dal slovenski in jugoslovanski košarki!), ki si zasluži resno košarkarsko zgodbo. »Kovačeva kobila je vedno bosa. Lep čas sem bil tu in spremljal, kaj se dogaja. A očitno ni pravega posluha. Časi so težki. Škoda je, ker se pred leti ni izkoristilo trenutkov, ko je bilo dovolj denarja, a se je očitno preveč zapravilo za kupovanje košarkarjev. Danes pa izrekam priznanje AKK Maribor, ki se je lani s svojimi domačimi fanti boril za 1. ligo. Želim si, da nadaljujejo v tem ritmu in da jim uspe. Ob takem delu in pridobitvi sponzorskega denarja se bo zbudil tudi Maribor,« Mirt verjame, da bo Miljanu Goljoviču in somišljenikom uspelo spraviti mesto ob Dravi na prvoligaški zemljevid.

Na zadnji Draženovi tekmi

Darko je tudi danes zvest spremljevalec razmer okoli slovenske izbrane vrste. Prevejajo pa ga mešani občutki. »Ni mi všeč, ker se tako hitro menjajo selektorji. Jure Zdovc je prišel pa spet odšel... Morali bi imeti dogovor, da se dela na dolgi rok. V enem letu v reprezentanci ne moreš narediti nič. Lahko ti uspe, a potrebuješ veliko sreče,« je kritičen Mirt, ki nima nič proti dejstvu, da na klopi sedi tujec Igor Kokoškov. »Saj veste, kako je s tujci: morajo biti vsaj tako dobri kot domači. Pa naj bo trener ali košarkar. Še danes pa menim, da bi moral selektor ostati Jure Zdovc,« nadaljuje Mirt, ki ga moti tudi odnos do dresa z državnim grbom, a se vzorci današnjih in njegovih časov niso menjali. Tudi takrat so bili nezadovoljneži... Da bi primerjal svojo generacijo s sedanjo, ne želi. »To so drugi časi, ni korektno vleči take vzporednice,« se ogne in pohvali zdajšnje predstave v upanju, da bo reprezentanca brez težav opravila s tekmeci v kvalifikacijah za EP 2017. Sam je zbral 21 nastopov za Slovenijo, bil je na dveh evropskih prvenstvih (1993 in 1995) ter prispeval 14 točk k zmagi Slovenije proti Hrvaški v kvalifikacijah za EP 1993. To je bila hkrati tudi zadnja tekma Dražena Petrovića, ki je dan po sosedskem obračunu umrl na nemški avtocesti.

Pozitivna ocena

»Zadovoljen sem in ponosen. Za nič mi ni žal. Morda bi bil lahko manj nervozen med tekmami. Tak sem, reagiral sem. Po tekmi sem se ohladil, dal roko in se opravičil,« naredi črto pod igralsko kariero, ko so ga zanimale le zmage. »Pa saj sem tak še danes!« nam odločno doda in poudari, da tudi danes s težkim srcem zapušča parket poražen. Igra za veteransko ekipo Štajerske, tretje leto je že z njimi. Igral je tudi za ljubljanske Zmaje, ekipo pa po navadi menja s svojim prijateljem in soigralcem Slavkom Kotnikom. »V moštvu Štajerske se počutiva dobro, to so pravi dečki, ki prihajajo iz Celja in Slovenskih Konjic. Prej sem igral tudi za ljubljanske Zmaje,« pohvali soigralce. V dresu veteranov je bil 2. na svetovnem prvenstvu v Orlandu, s Štajersko pa evropski prvak in podprvak. Tudi zato se veseli leta 2018, ko bo Maribor gostil jubilejno 10. evropsko prvenstvo za veteranke in veterane. »Košarko imam rad. Se je pa treba pripraviti. Dvakrat na teden igram. Ko so pred nami velika tekmovanja, vadim več. Precej tečem in hodim v fitnes. Na evropskem prvenstvu odigraš šest, sedem tekem v prav toliko dneh,« je pojasnil Darko, ki ničesar ne prepusti naključju, tudi ko gre za veteransko konkurenco.