V NBA sodi zaradi kakovosti, ne zato, ker je Goranov brat

Domov se je vrnil še en slovenski košarkarski legionar. Zoran Dragić trenira v Ljubljani in kuje načrte za novo sezono, v kateri bi rad dokazal, da v ligo NBA spada zaradi svoje kakovosti, in ne zato, ker je brat Gorana Dragića. V svoji krstni sezoni v severnoameriški poklicni ligi se mlajši Dragić ni naigral, čeprav je v Phoenix prišel pompozno na velika vrata. Prav z Goranom ga je februarja tudi zapustil. Do selitve iz Phoenix Suns v Miami Heat je zbral šest nastopov, potem še deset, vmes je štirikrat zaigral tudi v ligi NBDL. »Zame je bilo to nekaj posebnega. Tudi prve točke, ki sem jih dosegel, ne bom nikoli pozabil. Žal pa ni bilo veliko igralnih minut, bil sem novinec. To je usoda (evropskih) igralcev, ko prvo sezono pridejo v ligo NBA. Tudi moj brat Goran je šel skozi to,« se ne pritožuje nad sezono, ki je za njim. Tako obsežnega sedenja na klopi pa vendarle ni pričakoval. »Če te nekdo kupi, potem misliš, da boš igral. A v ligi NBA ni tako. Bilo je hudo. Vedel sem, da sem boljši od nekaterih soigralcev, a igralnih minut ni bilo, čeprav ti v NBA ves čas nekaj obljubljajo. Na srečo je bil tu Goran,« se Zoran spominja težkih trenutkov. V ZDA je pogrešal tudi trening. Ker je toliko tekem, ni dovolj časa za vadbo, da bi se lahko dokazal; precej je treniral tudi sam.

Februarja se je agonija v Phoenixu končala. V klubu so se odločili brata poslati v Miami. Goran je upal na pomembno vlogo v ekipi, Zoran pa, da bi se mu bolj posvetili in mu dali kakšno minutko na parketu. Že v Arizoni so ga pozivali, da bi moral na nižjo stopnjo v razvojno ligo, a za to ni hotel slišati. Čeprav bi si lahko sam izbral ekipo, h kateri bi odšel na učne ure. V Miamiju za Zorana ni bilo milosti. Poslali so ga v Južno Dakoto v ekipo Sioux Falls Skyforce. »Če povem po pravici, nisem hotel iti. A sem to sprejel kot izziv v karieri. Odigral sem štiri tekme in se vrnil v Miami,« pripoveduje 25-letnik.

Ni klonil

Svojo pravo priložnost je čakal več kot pol leta, da bi na zadnji tekmi sezone v koš Philadelphie nasul 22 točk. »Malce straha je bilo, vso sezono sem sedel. To je bila zadnja tekma, vem, da ni nič veljala. A zame je!« se spominja tega večera, ko je vsem dokazal, da zna igrati košarko in da s sedenjem na tribuni ni klonil njegov bojeviti duh. Tudi zavoljo tega z optimizmom zre v prihodnost, z Miamijem ima pogodbo še za eno leto. Računa pa, da bosta v novi sezoni vnovič združila moči z bratom. Zoran v prihodnjih dneh odhaja na Florido, kjer bo vadil in se pripravljal na igranje v poletni ligi. Če bo nastopil v Las Vegasu in Orlandu, bo zamudil reprezentančni zbor za evropsko prvenstvo. O tem je že obvestil direktorja reprezentanc Mateja Avanza. Veseli se igranja v dresu Slovenije, to septembra čaka skupinski del eurobasketa v Zagrebu. »Tako kot vedno imamo velike apetite. A najprej bo treba v drugi krog,« opozarja Zoran. Upa, da bo reprezentanci pomagal tudi brat. »Letos nam bo lažje, saj vemo, kaj od nas pričakuje selektor Jure Zdovc. Lani smo šele spoznavali njegove metode dela,« verjame, da reprezentanca in selektor letos ne bosta izgubljala časa za spoznavne urice.

V Miamiju je spoznal tudi zvezdnika Dwyana Wada, s katerim sta se hitro spoprijateljila. »Večkrat mi je rekel, da ve, da znam igrati košarko. Dodal pa, da moram na svojo priložnost počakati,« je eden od nasvetov, ki jih je Wade dal našemu mlajšemu Dragiću. Kot novinec je imel tudi posebne zadolžitve – prenašal je vodo in brisače. To pa ni edina novost v tem letu, ki jo je doživel Zoran Dragić. Oktobra bo postal očka, njegova žena Svetlana pričakuje prvorojenca.