V hladu Teji niso odpirali vrat

Slovenska športna kolonija v Montpellieru se je ta teden občutno povečala. Ob petih rokometaših, ki klubsko in življenjsko uživajo v blagodejnem podnebju francoskega juga, bo imelo z raznoraznim orodjem ta teden na evropskem prvenstvu opravka tudi sedem začasnih slovenskih prebivalcev Montpelliera. Telovadci Sašo Bertoncelj, Rok Klavora, Alen Dimic, Žiga Šilc in Peter Lampret ter gimnastični dekleti Teja Belak in Tjaša Kysselef se bodo med starocelinsko elito trudili, da svoje vaje izvedejo po najboljših močeh, sodniki naj bi jih objektivno ovrednotili z ocenami, na koncu pa bo računalnik pokazal, kam jih je to privedlo. Prvi adut, da bi na konju z ročaji prijahal do odličja, je Bertoncelj, toliko bolj, ker je lani na EP v Sofiji stopil na tretjo stopničko, za vrat so mu obesili bronasto odličje. Denimo veterana Mitje Petkovška zaradi okrevanja po poškodbi hrbta tokrat ne bo, drugi pa bodo v kvalifikacijah nastopili jutri. V soboto in nedeljo so na sporedu še finala po orodjih. A prednost imajo dekleta, že danes bodo njihove kvalifikacije, Teja Belak pa bo nastopila na preskoku in dvovišinski bradlji. Zaradi še vedno prisotnih bolečin v nogi druga v ljubljanskih Stožicah in dvakrat tretja v letošnjem svetovnem pokalu ne bo tekmovala v mnogoboju, torej bo parter in gred tekmovalno tokrat postavila v zapeček.

Počasi že bo

»Če mi na evropskem prvenstvu uspe tako kot na zadnjem svetovnem pokalu v Ljubljani, menim, da bo to dovolj za uvrstitev v finale med osem najboljših. Z drugim finalnim skokom sem bila zelo zadovoljna, poznalo pa se je tudi, da je bil za kanček lažji. Pri vadbi sem imela zaradi bolečin v nogi premalo ponovitev skokov, tako da sem drugega na ljubljanskem tekmovanju super izvedla. Za omenjene skoke je bil to maksimum, boljših ocen že ne bi mogla dobiti,« meni dvajsetletna Ljubljančanka, ki pa na dvovišinski bradlji ne pričakuje ničesar posebnega. Veliko mesecev je že preteklo od junijske operacije njene noge, a stopalo z bolečinami še daje vedeti, da ni povsem nared za maksimalne težavnostne obremenitve gimnastičnih prvin na preskoku. »Stanje noge je iz tekme v tekmo boljše, bolečine so sicer še vedno prisotne, a vedno manj jih je. Počasi že bo,« je nadaljevala Teja Belak, ki si zaradi specifike svojega najljubšega orodja vsekakor srčno želi, da bi bilo konec poletja za telovadke že nared gimnastično središče Cerar-Pegan-Petkovšek v Svobodinem športnem parku v jugozahodnem delu prestolnice. Zaradi Teje Belak namreč pri vadbi celo odprejo vrata telovadnice Gimnastičnega društva Zelena jama, saj je zalet v dvorani prekratek za tri metre. »Ko je bilo še bolj hladno, nisem mogla vaditi težjih skokov, ker pač nismo odpirali vrat. Zdaj, ko je topleje, se to da. A še vedno seveda vsi upamo in si želimo, da bo gimnastični center do avgusta že stal,« tudi Teja Belak upa na čim hitrejše boljše čase slovenske športne gimnastike.