Umiril koleno in zabil

Poškodbe so največji sovražnik športnic in športnikov. Ko gre k vragu mišica ali vez, se s silo prekine marsikatera obetavna športna pot. Ni jih veliko, ki se po dveh strganih križnih vezeh in dveh operacijah kolena vrnejo med najboljše. Gašperju Vrhovcu, članu slovenske reprezentance dvoranskega nogometa, je uspelo. Željnemu igranja na najvišji ravni, tudi na evropskem prvenstvu, mu je uspel veliki met, za nameček pa je na svojem debiju proti Italiji zabil še gol. »Vesel sem, da mi je končno uspelo priti zdrav na evropsko prvenstvo,« v smehu doda Gašper, ki je po navadi zabijal gole za Slovenijo v kvalifikacijah. Prvič si je koleno poškodoval januarja 2010 na zadnji tekmi pred odhodom na EP na Madžarsko. V Tolminu si je strgal križno vez. »Že prej sem imel težave. Ta tekma je bila test, da vidim, ali sploh zmorem. Pa se je zgodilo. Upal sem, da ni tako hudo. Pregled pri dr. Vogrinu je potrdil najhujše,« se spominja prvega evropskega prvenstva, ki ga je spremljal v bolniški postelji.

Vnovič se je poškodoval, takisto križno vez, junija 2011. Čez leto dni se je vrnil, a se je avgusta 2012 spet poškodoval, ko je koleno skočilo iz običajne lege. Bilo je na tekmi proti Ekonomcu, državnemu prvaku Srbije. »Bil sem odločen, da končam kariero. Imel sem vsega dovolj, saj nisem vedel, kaj naj še storim.« Na srečo pa ima Gašper očeta Andreja, tudi sam je bil včasih slovenski reprezentant, zavoljo katerega Gašper še danes igra. »Hotel je, da nadaljujem in da najdemo rešitev,« je še danes hvaležen očetu, ker je bil vztrajen in trmast. Precej zdravnikov sta obredla, tudi na tujem, in, zanimivo, mnenje vseh je bilo enako: »Koleno je v vrhunskem stanju!« Za Gašperja je bila to slaba tolažba, saj je vsakič skočilo iz sklepa, ko je igral. Ko ni več vedel, ne kod ne kam, se je odločil, da si pred vadbo koleno ovije s trakom. Delovalo in pomagalo je! »Dejansko ni bila problem križna vez, ampak stranske. Koleno je izskočilo zaradi slabih stranskih vezi, pri čemer se je vedno strgala križna,« Gape opiše problem, ki ga je dejansko rešil sam. Danes trka ob les, s kolenom že leto in pol nima težav.

Petindvajsetletni Litijan je decembra 2010 postal očka, žena Tina je rodila hčer Niko, pomembno vlogo pa je prevzel tudi v podjetju, ki ga vodi z očetom. A za to je moral garati, tudi sam je začel z lopato v roki, da si je pridobil očetovo zaupanje. »Sva kot brata in prijatelja. Ati je bil vedno moj vzornik, veliko sem se naučil od njega,« še doda.