Trojček galskih petelinov

Francija je v finalu svetovnega rokometnega prvenstva v Katarju potrdila, da je bila na tem tekmovanju najboljša. V boju za zlato je v dvorani v Lusailu pred 15.000 gledalci padel gostitelj Katar in galski petelini so spet združili vse tri naslove: so olimpijski, evropski in zdaj tudi svetovni prvaki. Lovoriko za najboljše na svetu so osvojili že petič.

Francozi so imeli pobudo od samega začetka tekme, in čeprav je Goran Stojanović Guillaumu Joliju ubranil sedemmetrovko, so varovanci Clauda Onestaja le večali prednost. V 23. minuti je bila najvišja v prvem polčasu, plus šest (13:7). Večinoma naturalizirani katarski igralci so Francoze poskušali ustaviti z ostro, tudi grobo igro v obrambi, a Nikola Karabatić je le svetovni rokometni zvezdnik. Varovanci Valera Rivere so si proti koncu prvega dela igre malce opomogli, polčas pa se je končal z vodstvom Onestajevih s 14:11.

Katarsko moštvo se je v drugem polčasu nekajkrat približalo na zadetek razlike, a zasuka ni bilo. Galci so slavili s 25:22. Najboljši francoski strelec je bil Nikola Karabatić s petimi zadetki, pri Katarju pa Žarko Marković s sedmimi goli. V tekmi za bronasto odličje je Poljska, po podaljšku, dvakrat po pet minut igre, pred 9400 gledalci ugnala svetovno prvakinjo iz leta 2013 Španijo z 29:28 (26:26, 24:24, 13:13). V rednem delu je Poljakom podaljšek priigral član velenjskega Gorenja Michal Szyba, z osmimi zadetki najboljši strelec pri bronastih, odločilnega pa je v podaljšanem delu igre, 45 sekund pred koncem, zabil krožni napadalec Kamil Syprzak. Pri Špancih, v 50. minuti so še vodili z 22:18, je bil najučinkovitejši Victor Tomas (sedem zadetkov).

Baletni rokomet

Svetovno prvenstvo je potrdilo ene smernice in vzpostavilo druge. Rokometna elita, z niansami v kakovosti, še nadalje ostajajo reprezentance, kot so Francija, Španija, Danska in Hrvaška, Poljski je v Katarju uspel začasni preskok iz srednjega razreda v smetano, ki se žoga z rokometno žogo. Slovenija spada v nekdanji poljski razred, hladni Švedi in Islandci, ti so v zadnjem hipu vskočili kot zamenjava, pa so se stopili kot led na arabskem soncu. Rusija je šele devetnajsta, po drugi strani pa so nekateri eksoti (nakupljeni Katar, Argentina in še posebno Brazilija) prinesli svežino. Naši sentimentalni favoriti tukaj so Brazilci; rokomet udejanjajo igrivo kot nogomet ali kot se žogajo na plažah. Vrhunski izid dosežeš, če igralsko znanje kombiniraš s telesno močjo. Francozi so bili v obrambi Maginotova linija, v napadu napoleonsko silovito učinkoviti, a tudi tukaj imamo čustvenega favorita. Najbolj nam je všeč danska igra – vikinška odločnost, v spregi s hitrostjo in tehnično izvedbo v trenutku za zadanje končnega udarca. Hrvati so zaspali pa tudi izbor vrhunskih mojstrov se je zožal.

Sojenje na SP v Dohi in Lusailu je bilo večinoma obupno. Kriterij, kot pri košarki, dotik je že prekršek, mnogi, primer Dancev na tekmi proti Sloveniji, pa vse še stopnjujejo z igralskimi vložki namišljenih udarcev. Rokomet ni suvanje krogle, kjer so silaki odvisni sami od sebe in svoje moči; subjektivni sodniški kriterij je tu (skorajda) odločilen. Če pa na mundialu sodijo takšni eksoti, kot so Japonca, Litovca in Katarca, tisti, ki znajo, pa piskajo po nareku, potem adijo, pamet. V oškodovanih in tudi drugih taborih – igralci so v en glas trdili, da je to balet – so nad sodnikovanjem v Katarju le vili roke. Je pa bilo tekmovanje v Katarju odlično organizirano, vse je teklo, kot mora, novinarje so, predvsem s hrano, res razvajali, na koncu pa je sedma sila tudi pozabila na neprijetnosti, denimo, enourne vožnje v eno smer do osrednje in najbolj oddaljene dvorane v Lusailu.