Slovenski košarkarski reprezentant Jaka Blažič s Crveno zvezdo na finalnem turnirju lige ABA naskakuje vrh in uvrstitev v evroligo. Za ta dosežek bodo morali njegovi rdeče-beli v drevišnjem polfinalu v Beogradu letos še tretjič zapored premagati zagrebško Cibono, ki je v srbsko glavno mesto prišla v vlogi žrtvenega jagnjeta. V starih časih so bili volkovi Beograjčanom najmanj enakovredni, večkrat celo favoriti, a tokrat zgolj z mladim Dariem Šarićem po mnenju velike večine strokovnjakov dvomov o zmagovalcu ni. »Vsekakor smo favoriti, a nasprotnikov ne bomo podcenjevali. Vemo, da nam proti Ciboni ne bo tako lahko, kot je bilo na prvih dveh tekmah in še posebno na drugi v zadnjem krogu lige, ko na koncu niso igrali s polno močjo,« se v napovedi na tekmo sezone spominja Blejčan.
Tokrat bo v Areni veliko bolj peklensko vzdušje. »Vemo, da bomo imeli veliko podporo naših navijačev. Upam, da bo podobna, kot smo jo imeli na zadnjih dveh tekmah evropskega pokala z Budivelnikom in Uniksom,« je noro vzdušje na tekmah, na eni je obnovil poškodbo gležnja in moral vzeti protibolečinsko tableto, podoživel Gorenjec na začasnem delu v Beogradu. S Crveno zvezdo je sicer podpisal dveletno pogodbo. »Tukaj mi je res super in se sploh ne počutim kot tujec. Stanujem na Senjaku, to je lep predel mesta proti Banovemu Brdu, in sicer v hiši, kjer stanuje še soigralec Charles Jenkins. Na začetku se še nisem znašel, ker je mesto res veliko, a iz dneva v dan mi je lažje in lokacije najdem brez težav. No, ko se mudi, si pomagam tako kot drugi, in zapeljem tudi po tirnicah za tramvaje (smeh).«
Zdaj gre zares
Sicer pa nekdanji hokejist in sin vodje alpskih disciplin pri Smučarski zvezi Slovenije Dušana Blažiča prizna, da za nočno življenje niti ne preostane preveč časa. »Največ mi je pomagal Aleksandar Cvetković, ki pa je odšel v MZT, a zdaj se, ko na obisku ni dekleta (Patricije, op. p.), še največ družim z Luko Mitrovićem. In pa seveda Đenko, kot Jenkinsa kličejo navijači. DeMarcus Nelson, ki je rad v ženski družbi, me včasih rad pokliče ven, a se mu zahvalim, saj raje počivam. Treniram več, kot sem lani pri Olimpiji. Potem veste, da res veliko. Zjutraj od 10.30 do 12.30 in popoldne od 18. do 20., a se zna tudi to zavleči. Čutim, da sem veliko močnejši, kot sem bil, kar se pozna tudi pri zabijanjih, saj lani med tekmami nisem mogel tolikokrat zatlačiti žoge. Vseeno mi včasih zmanjka sape in takrat zahtevam menjavo kar sam,« prizna Jaka, ki ga soigralci kličejo tudi Zmago po trenerju Sagadinu. Ta je bil v Zvezdi trener, ko so nazadnje pred letošnjo sezono osvojili pokal. Ta uspeh so ponovili, a resnici na ljubo je Partizan vrgel puško v koruzo že pred bojem.
»Sezona je doslej fenomenalna, a našim odličnim navijačem bi največ pomenila ponovna uvrstitev v evroligo in jadranski naslov. In pa seveda še posebno težko pričakovani naslov srbskega prvaka, ki ga imajo že dvanajst sezon partizanovci,« je dejal Blažič. Ta ob proslavah po zmagah pred Delijami bolj ploska kot poje, saj se številnih pesmi še ni naučil. »Še je čas in napredujem (smeh),« doda. Z večnimi tekmeci so letos, tako kot s Cibono, z odliko opravili obakrat. A šele zdaj gre zares na finalnem turnirju lige ABA.
