Trelječe sladek spomin na košarkarsko Kosovo

»Moj zastopnik Petar Dujmović me je poklical in vprašal, ali bi igral na Kosovu,« se Jan Močnik spominja septembra in ponudbe, da se preizkusi na jugu Balkana. Omahoval ni, 27 let ima, košarko igra, od nje živi. Zavedal se je, da mu na Kosovu ne bo lahko. To je okolje, znano po tem, da čustveno doživlja uspehe in neuspehe. Odpravil se je v Peč, dobrih 60 kilometrov od Prištine. »Mesto ima 100.000 prebivalcev, središče mesta je urejeno,« pripoveduje Jan, ki so ga gledalci za svojega vzeli že na prvi tekmi.

»Ljudje živijo za košarko. Saj niti kave nisem mogel v miru popiti ali se sprehoditi po mestu. Hoteli so podpise ali pa se slikati z menoj,« nadaljuje Jan, ki so ga ustavljali tudi v pekarni in trgovini. »Večkrat se je zgodilo, da bureka niti plačati nisem smel,« se smeje branilec, ki je v Peči dobil stanovanje, bival pa je sam. O hrani in razmerah ni imel pripomb, navdušila ga je lokalna sladica trelječe. »Česa tako dobrega še nisem jedel,« si Močnik še danes oblizuje prste. V ekipo so ga pripeljali, da poveže vrste in svoje soigralce zaposli z dobrimi podajami. To je storil dobesedno – na eni od tekem je dosegel kar 17 asistenc. Takrat so ga dali na ramena in ga nosili po dvorani. »Tako je to na Kosovu. Lepo je zmagovati, ob porazih je nekaj težje. A ko zmagaš dvakrat ali trikrat, se tudi poraz pozabi.«

Dvorano
 ogrejejo gledalci

Močniku so v spominu ostale tudi športne dvorane, ki kljub mrazu v tem času niso ogrevane. Pa tega niti ne potrebujejo, opozori Jan in spomni, da se ob 4000 gledalcih na tekmo do prve četrtine dvorane ogreje na delovno temperaturo. Jan tudi ne bo pozabil derbija s Prištino. »Dve uri pred tekmo je bilo pred našo dvorano 2000 gledalcev. Začuden sem bil, kaj počno tako zgodaj. Ko sem prišel v dvorano, mi je bilo jasno – 4000 jih je bilo že na svojih mestih, za druge je zmanjkalo prostora.«

Idila je trajala tri mesece – 16 tekem je zbral v dresu Peje v tej sezoni. V domači ligi (deset tekem) je 12,1 točkam dodal po 10,6 podaje, v balkanski ligi pa je dosegel po 12,5 točke in 4,5 podaje. Po poškodbi Matica Rebca so Močnika začeli snubiti Domžalčani. Dva tedna je trajalo, v klubu Peja pa so bili šokirani, ko je Jan napovedal slovo. »Ko sem odšel, so vsi jokali … Ker se od vseh nisem mogel posloviti, sem jim na facebooku napisal poslovilno pismo. Na svoji koži sem okusil Kosovo, to je bilo najlepše obdobje v moji košarkarski karieri. Dejali so mi, da so mi vrata kluba vedno odprta,« še doda Jan košček v mozaik kosovske zgodbe, ki ga ni pustila ravnodušnega, v košarkarskem smislu mu je dala moči in energije. Zdaj bo poskušal na zmagovita pota utiriti še Helios Sunse.