Slovenski risi pišejo pravljico. Lani je Anže Kopitar postal prvak lige NHL, letos so se hokejisti Slovenije prvič prebili na olimpijske igre, in sicer pod taktirko selektorja Matjaža Kopitarja, Anžetovega očeta. Najmlajši iz dinastije Kopitarjevih, Gašper, se kali na švedskem ledu.
Zaradi sina na klop
»Smo posebna družina. Za normalne slovenske razmere smo še preveč skupaj,« pravi Matjaž, ki smo ga ujeli v Los Angelesu, kamor se je z ženo Matejo odpravil na obisk k sinu in njegovi srčni izbranki Ines. »Družina mi pomeni veliko, ponosen sem na to, kar smo si ustvarili,« poudari Matjaž. Podobno razmišlja tudi Anže, starejši sin: »Prepričan sem, da so za vse moje uspehe zelo zaslužni starši, brat in dekle, ki mi vedno stojijo ob strani.« Kopitarjevi so s Hrušice na Gorenjskem, v zakonu Matjaža in Mateje sta se rodila dva sinova, sad ljubezni hokejista in košarkarice, ki sta obiskovala isto šolo. »Najprej sva bila prijatelja, potem pa se je zgodilo,« razkrije Matjaž. Vzela sta se 17. 5. 1989. Anže, ki se je rodil leta 1987, je mladoporočencema delal družbo na poroki.
Matjaža ob rojstvu otrok ni bilo ob Mateji, obakrat pa je s soigralci dostojno proslavil srečni dogodek. Ob Anžetovem rojstvu je celo manjkal na naslednjem treningu. »Bil sem mlad igralec, izpustil sem trening. Vaclav Červeny, ki je takrat vodil Jesenice, ni imel milosti, naslednja dva meseca sem le potoval z ekipo in grel klop, čeprav sem vedel, da bi moral igrati.« Rojstvi sinov sta dala Matjaževemu življenju novo dimenzijo. »Prvič sem bil zelo mlad, niti nisem vedel, za kaj gre. Ko pa ugotoviš, kako lepo je očetovstvo, je vse skupaj zelo fajn,« doda. Pravi, da ni bil strog oče. Anžeta je le enkrat po riti, ko so bili na morju. A mu je bilo v hipu žal, zato se je zaobljubil, da na otroka nikoli več ne bo položil roke. »Žena je bila strožja, več je bila z njima.«
Brat pomagal bratu
Vesel je, ker so njegovi nasveti padli na plodna tla. Še danes je tako. »Nisem diktator, dobro se razumemo, odnos s sinovoma pa se ni dosti spreminjal.« Položil jima je na dušo, da naj bosta pridna, delovna in poštena. »To v športu prinaša rezultate, hkrati pa je najboljša šola za življenje.« Kot očetu mu je bilo najtežje, ko se je 16-letni Anže 2004. odpravil na Švedsko k moštvu Södertälje. »Zelo hudo je bilo, odločilna pa je bila sinova želja po dokazovanju. Takšna je pač pot do uspeha.«
Ponosen je, ker sta v tej sezoni sinova za nekaj časa združila moči, tako je naneslo zaradi stavke v ligi NHL. »Vesel sem, da se je Anže odločil za odhod na Švedsko, z Gašperjem sta se prav fletno imela.« Tega je bil vesel tudi 20-letni brat: »Vedno sem si želel, da bi z Anžetom zaigrala skupaj, sedaj se je to uresničilo.«
Bratu je hvaležen, ker je tudi z njegovo pomočjo lažje prestopil iz mladinske v člansko konkurenco. Gašper, najprej je hotel biti hokejski golman, pravi, da je priimek Kopitar na njegovem hrbtu včasih breme, včasih pa mu je v pomoč. »Ampak jaz gledam na vse stvari pozitivno in se s tem ne obremenjujem.«
Oče rešil sina
Anže se spominja dneva, ko sta si nasproti stali vrsti Maribora (tam je igral oče) ter Jesenic (mladi, katerih član je bil sam). Zavrela je kri, skoraj so zapele pesti. »Oče je takoj vskočil, pomiril situacijo in nas spravil narazen. Za moje dobro,« se od srca nasmeji Kopi. »Bil sem še mulec. Če oče ne bi posredoval, se zame ne bi dobro izšlo.« Danes sta oba odrasla moža, o hokeju govorita manj, odkar je Anže v ZDA, njun medsebojni odnos pa se je še okrepil. »Lahko sem zelo vesel, ker imam ob strani takšnega očeta,« sklene Anže.