Svetovna prvaka pričakali odojek, pivo in frika

Priimka Taljat in Božič marsikomu ne povesta ničesar. Če dodamo imeni Sašo in Luka, bi morda nekateri povzdignili obrv in dejali, saj to mi je že znano. Kdo sta ta dva fanta, pa ve vsak otrok na Tolminskem. Dodajmo, da ni mnogo krajev v Sloveniji, ki se lahko pohvalijo s svetovnimi prvaki.

Ob sotočju rek Idrijce in Soče ležita Most na Soči in Modrej. Skupaj ne premoreta več kot 800 duš, a sta med izbranimi kraji. In če ste se morda vprašali, kam so v petek odšli vsi njuni prebivalci, povejmo. V čast svetovnima prvakoma, Mostovčanu Sašu Taljatu in Modrejanu Luku Božiču, so pripravili slavnostni sprejem – in tam so bili vsi, mladi, stari, bolni, zdravi. Za nikogar ni bilo izgovora, vsak je želel dodati delček v mozaik velikega slavja. Najprej so njun prihod ovenčali gasilci, ki so ju pričakali z vodnim slavolokom, nato množica.

Sprejem je znova dokazal, da ta konec Slovenije živi za vodne športe, od tistih, ki so komaj shodili in jih že posadijo v čolne, do nas, ki jih spremljamo le prek televizijskih zaslonov. Omeniti velja tudi starše, ki žrtvujejo vse, da otroke popeljejo čez brzice, in na račun tega pridobijo kakšen siv las. Prav mami in očeta so morda soj luči prepustili fantoma, a nikakor niso ostali v senci. Njihovo vlogo je še posebno izpostavil trener kajakašev Dejan Testen.

Kot povesta Peter in Mateja Božič, Gordana in Primož Taljat pa jima pritrdita, se njun sin ukvarja z enim najčistejših športov, v katerem ni dopinga in v katerem ima pristna domača hrana, kot so kislo zelje in žganci, še vedno veliko težo. Ob tem seveda nismo mogli spregledati odojkov, ki so se pridno obračali in cvrčali za našim hrbtom, kaj šele da ne bi zaznali vonjav, ki so nam prijetno razdražile nosne receptorje.

Praznujmo vsi, 
Most se veseli!

Da se slavje ni vrtelo samo okrog veslačev, in tukaj mislimo na vse iz Kajak kluba Soške elektrarne, so ti kar sami poskrbeli za posebno presenečenje. S pesmijo Vse najboljše, ki so ji kmalu pritegnili vsi krajani, so se spomnili Mojce in jo povabili v svojo sredino, tja na piedestal, kjer so stali. To je namreč tista Mojca, ki je z leti postala ena od njih. Tista, ki jih ne glede na vreme z brega Soče spremlja na vsakem treningu. Takšne majhne pozornosti, to je tisto, kar šteje. Ta duh, ki ga mesta le še redko premorejo, preveva skupnost ob Soči. Ob tem je še kako primerna pesem godcev Posodi mi jurja, ki na drugem koncu Slovenije prepevajo, »v tiste kraje vsak se vrne spet, včasih tja pride tudi bog sedet, v tistih krajih so sumljivo dolge noči...« In res se je noč zavlekla. Z vztrajnostjo se prebijemo do glavnih protagonistov večera, ki sta sezono začela z medaljo in jo končala kar se da najbolje – z naslovom svetovnih prvakov v disciplini C2. Ko ju med vrvežem otrok povprašamo, kako je biti vzornik, Sašo, ki se z Lukom ravno podpisuje na majice malčkov, v šali izstreli: »Naporno.« In z resnejšim tonom nadaljuje, da je človeku v veselje, ko vidi, da nekomu to res nekaj pomeni, še posebno najmlajšim.

In morda je bil ravno v petek med njimi bodoči svetovni prvak iz valilnice šampionov, kakor bi lahko rekli Kajak klubu Soške elektrarne. Preden sta se prvaka predala merici hmeljskega napitka, odojku in friki (značilni jedi v teh krajih), smo jima zaželeli polno uspeha na nadaljnji poti proti olimpijskemu odličju in še, da bi ju vratova prijetno bolela od nošenja medalj.