Številni košarkarji in košarkarice so glas o Sloveniji ponesli po svetu. Tudi 24-letni Mariborčan Mića Gavrić. Fant pa ni šel v svet, da bi igral košarko, želel je na boljše, po boljši kos kruha. Pristal je na Norveškem, pred tem je srečo iskal v Švici in Nemčiji. V Skandinaviji mu je uspelo. Sprva je delal v brezcarinski trgovini, jutri začenja delo v svoji stroki. Pred enim tednom je napredoval, tudi čas za košarko je našel, marca letos je postal državni prvak.
Najboljša odločitev
»Na Norveško sem se preselil aprila 2014, ker sem dobil ponudbo za službo v brezcarinski trgovini na letališču v Oslu. Prijavil sem se na razpis, Norvežani so z mano v Sloveniji opravili razgovor, zadovoljil sem jih. Dobil sem službo, našli so mi stanovanje, ki pa sem ga, se razume, plačeval sam,« Mića pove o tem, kako je marca 2014 hitro pristal na letalu za sever.
»Mirno lahko rečem – to je bila najboljša odločitev, kar sem jih sprejel v življenju,« je jasen Gavrić, ki je doma končal študij gradbeništva. »V svoji prvi službi sem imel tudi sodelavce iz Slovenije (13 vse skupaj), kar mi je omogočalo lažji prehod in selitev v novo državo,« prizna, da mu je to pomagalo pri navajanju na novo okolje. Sprva je živel v Lillestrømu s sostanovalkama iz domovine, potem je šel na svoje. Iskal je nekaj v središču Osla in tudi našel. Iz dneva v dan je bil na Norveškem bolj domač.
Po enem letu k projektom
»Norvežani cenijo, da se trudiš z njihovim jezikom. Resno sem se lotil tega, po nekaj mesecih sem vse razumel, letos poleti sem opravil še nadaljevalni tečaj,« pojasni, kako se je hitreje vključil v družbo. »Pravijo, da so Norvežani hladni. Deloma to drži. A ko te sprejmejo, je vse lažje. Bistveno je, da se trudiš okoli jezika,« razkriva, kako pridobiš naklonjenost severnjakov. Šefi so opazili, da je zanesljiv in marljiv. »Vedel sem, da moram nekje začeti,« se ni pritoževal, da je moral z akademsko izobrazbo delati za trgovskim pultom. Služba mu ni dala le prepotrebnih izkušenj in znanja jezika, tu se je tudi zaljubil. Srce se mu je ogrelo za 27-letno Španko, s katero sta skupaj še danes. Ainara je bdela nad parfumi.
V minulem mesecu pa se je obema življenje obrnilo na glavo. »Dekle je napredovalo, sam pa sem dobil novo službo,« se pohvali. Po novem bo delal na svojem področju. Norveško podjetje EDRMedeso iz mesta Sandvika (15 minut iz središča Osla) je iskalo človeka, ki bo ponujal podporo strankam za program Tekla Structures. »Gre za vodilni software program pri gradbenih podjetjih. Moja naloga bo, da bom prvo leto v klicnem centru na voljo za podporo vsem strankam po Skandinaviji. Vesel sem, ker mi zaupajo. Ko bom povsem osvojil to, bom po enem letu lahko začel delati pri projektih,« se veseli novega izziva. »Nizka cena nafte se pozna tudi tukaj in ogromno ljudi, ki delajo v tej panogi, je izgubilo službo. Kot povsod sta tu prav tako potrebna sreča in mreženje,« Mića o tem, kako uspeti na tem koncu Evrope. Dobro se mu godi tudi na športnem področju.
Več časa za košarko
Mariborski Mića se je košarki zapisal že v mestu ob Dravi. Igral jo je njegov starejši brat Ilija (mlajši Zoran ob Radoviću in Smodišu velja za največji talent v svoji generaciji v Sloveniji), sam je začel pri devetih v Košarkarski šoli Maria Primorca (2009. je bil mladinski državni prvak). Brez košarke ni šlo niti na Norveškem, kjer je član aktualnega državnega prvaka Asker Aliens. Pri iskanju kluba mu je pomagal srbski košarkar Veljko Petrović. Po dveh tednih treniranja je Mića podpisal enoletno pogodbo, na finalnem turnirju marca pa je bil eden boljših v lovu na državni naslov.
Z ekipo so bili na zadnji tekmi sezone boljši od Baerum Basket, obračun je spremljalo kar 900 gledalcev, kar je za norveške razmere zgledna številka. Med njimi so bili tudi Mićevi starši, ki so obiskali sina. »Košarki na Norveškem ne namenjajo preveč pozornosti. V trgovini sem delal v dveh izmenah, zato nisem mogel trenirati. Z novo službo, ki traja od 8. do 16. ure, bom lahko igral in treniral,« se Štajerec v deželi Vikingov veseli vrnitve na parket. Njegovi soigralci imajo podoben status kot on – hodijo v službe, študirajo in igrajo košarko, tudi nekaj cvenka dobijo za to. Na severu države (Bergen, Tromso) se klubi potrudijo, da košarkarjem zagotovijo stanovanje in najdejo dobro službo. Po navadi so bogato plačani le Američani.
V prostem času z dekletom veliko tečeta in spoznavata Oslo, pot ju večkrat zanese v športni center Holmenkollen. Navdušila so ga tamkajšnja poletja, ki so posebna in svetla tja do enih ponoči. Domov ga ne vleče, priložnost v Skandinaviji pa želi izkoristiti. Da to zna in zmore, je dokazal že v minulem letu in pol. Sicer niti nove poslovne priložnosti ne bi bilo.
Kava osem evrov
Življenje na severu ni poceni, kava stane osem evrov, vstopnici za kino in porciji kokic pa Gavrića olajšajo za 50 evrov. Povprečne plače se gibljejo okoli 3500 evrov, za najem stanovanja je treba odšteti okoli 1100 evrov. »Norvežani precej pozornosti namenijo ekologiji, nakupi električnih vozil so subvencionirani,« še izvemo od sogovornika, ki avta nima. Po menjavi službe pa se spogleduje z nakupom električnega štirikolesnika.
