Svetovni gimnastični pokal v Stožicah je predvsem drugega dne prinesel pravi ognjemet. Najprej je na bradlji po latinoameriško zažgal Kolumbijec Jossimar Orlando Calvo Moreno, sklepni spektakel pa je bila drogaška predstava Nizozemca Epkeja Zonderlanda. Evropski, svetovni in olimpijski prvak na tem orodju je z akrobatiko zares navdušil. A tudi slovenski telovadci in telovadke so imeli kaj pokazati. Edina domača uvrstitev na stopničke je bilo sicer drugo mesto Teje Belak na preskoku. Prvi moški as Sašo Bertoncelj je konja z ročaji v hlev oddal na šestem mestu, tudi Roku Klavori so za vajo v parterju vpisali šesto stopničko. Peter Lampret, debitant v finalih za svetovni pokal, je na zahtevnih krogih, kjer odloča predvsem moč rok, v razvrstitvi končal kot osmi. Tjaša Kysselef si je na preskoku priskočila peto mesto, osmo pa je po povsem ponesrečeni vaji na dvovišinski bradlji pripadlo Belakovi. Edina slovenska finalistka drugega dne je bila Saša Golob, po padcu v vaji v parterju pa so ji dokončno pripisali sedmo mesto.
»Posebno z drugim skokom sem zelo zadovoljna, uspel mi je še bolje kot v kvalifikacijah. V tem trenutku je to maksimum. Kaj preveč rezerve pa niti nimam več, saj sem za oba skoka dobila zelo visoki oceni. Če mi bo tako uspelo tudi na evropskem prvenstvu v Montpellierju, menim, da bo to dovolj za uvrstitev v finale. Za kaj več pa bi bili potrebni še težji skoki, a ker imam po operaciji še vedno težave z nogo, jih na treningih ne morem delati, ne morem normalno skakati. Imam kar velike bolečine v gležnju, ko vadim, lahko opravim le dva skoka. Zato je to, kar sem opravila tokrat, nad pričakovanji, sem zelo zadovoljna,« je navrgla Teja Belak, ki je z drugim mestom v Stožicah za eno nadgradila uvrstitvi s preteklih tekem svetovnega pokala v Cottbusu in Dohi.
Besna Slovenca
Sašo Bertoncelj je konja z ročaji dobro jahal, pri seskoku pa napravil napako, kot da bi ga v evforiji pred domačimi gledalci malce zaneslo. »Ne, napake gotovo ni bilo zaradi tega, sicer sem slišal navijače, a to mi je bila še dodatna vzpodbuda, da bi še bolje opravil vajo. Zadovoljen nisem, ker vaja ni bila povsem čista, razočaran pa tudi ne smem biti, glede na to, kakšen teden je za menoj. Na treningih niti nisem mogel pokazati kakšnih pametnih stvari, kvalifikacije in tekma so bile po kakovosti boljše od treninga. Je le pozitivno, da se lahko na tekmi zberem in naredim najbolje, kar se da. Vesel sem, da je bila ocena tokrat višja, res pa je tudi, da so danes sodniški kriteriji precej strožji. A tokrat s sodniškimi merili ne morem biti zadovoljen, bila so katastrofalna. Nisem imel ravno najlažje vaje, in da nekateri z lažjimi dobijo višje ocene, se ne bi smelo dogajati. Pošteno bi bilo, da bi pri oceni kaj odbili še komu od telovadcev. Za evropsko prvenstvo je dejansko le treba ostati na tej ravni, se malce spočiti, kakšne zadeve še popraviti, pa bo več ali manj to to,« je imel 30-letnik iz Gorenje vasi - Reteč mešane misli po ljubljanski tekmi in pred EP v Franciji, ki bo od 15. do 19. tega meseca.
Gimnastični sodniki so torej enaki kot pri smučarskih skokih in umetnostnem drsanju, subjektivizem seveda pomeni različne poglede na enake stvari. Namreč tudi Rok Klavora je sejal jezne misli po šestem mestu v parterju. »Vaja se mi ni zdela slaba, pričakoval sem celo, da bo to dovolj za prvo mesto. Zaradi tega sem se že veselil. Ko pa sem videl, da sem šele na šestem mestu, sem grdo pogledal. Resnično ne vem, kaj so mi sodniki vse odbijali,« je zaman poskušal razumeti sodniški kriterij.