Soteskanje ali kanjoning spada med vznemirljivejše športe, pri njem se karseda drzno podamo v najbolj skrite kotičke gora. Pri nas je soteskarski turizem najbolj razvit v Bovcu in Bohinju, radosti plezanja po globokih kanjonih in skakanja v tolmune pa si pod vodstvom vodnika lahko privošči tako rekoč vsak, ki ga privlačijo tovrstne aktivnosti in je primerno telesno pripravljen.
Poplava adrenalina
V poplavi adrenalinskih oziroma ekstremnih športov, wikipedija ponuja seznam skoraj štiridesetih, bolj ali manj utrganih različic, se je precej težko odločiti, katerega predstaviti. K odločitvi za soteskanje je pripomoglo dejstvo, da sem čare plezanja, skakanja v tolmune, dričanja po naravnih toboganih in še česa, kar v resnici požene kri po žilah in za trenutek omrtvi možgane, imela priložnost okusiti tudi sama. Čeprav je od tistega časa po koritih Mostnice v Triglavskem narodnem parku, ki jih je smelo premagovala naša majhna skupina, preteklo že veliko vode in slabih dvajset let, je spomin na dogodivščino še zelo živ. Takrat je bilo organizirano vodenje po soteskah še precej v povojih, šli smo na lastno pest, prijatelj, ki nas je vodil, je bil sicer izkušen, vendar brez licence, za opremo smo uporabili potapljaške obleke iz neoprena, ne vem več kakšne čelade, plezalne pasove ter vrvi in je šlo.
Težko bi še opisala celotno pot, dobro pa se spomnim občutkov, ko ležiš v tolmunu in se ti mrzla voda razliva pod neoprenom, okoli sebe vidiš skale, visoke stene in nekaj deset metrov nad vsem svetlo nebo in nekaj sončnih žarkov, ki si utirajo pot v globino. Kljub šumenju vode in neštetim drugim zvokom narave je tam spodaj spokojen mir. Občutke miru zamenja silno vznemirjenje, ko plezaš čez spolzke skale in se po nekaj metrov dolgem toboganu spustiš v tolmun, širok le nekaj metrov. Čudovito doživetje za vse, ki jih privlačijo divja narava, hoja po robu in tisti občutek, da moraš dati vse od sebe, da ne bo šlo kaj po zlu, in si ne moreš na sredi poti kar premisliti. Vznemirjenje, ko skočiš v neznano in kljub zagotovilom vodnika, da je tolmun dovolj globok in brez pasti pod vodo, čutiš strah, da ne bi morda padel na skalo. Seveda moraš biti tudi dovolj dobro telesno pripravljen in se zavedati, da moraš, kakor si prišel notri, sam tudi ven.
Nepazljivost in poškodbe Soteskanje bi na prvi pogled mirno prišteli k nevarnim športom, kar tudi je, če se ga lotimo brezglavo. Ob upoštevanju vseh varnostnih pravil, zlasti pa svojih sposobnosti, se nevarnost nezgode in poškodb zmanjša na minimum. »V resnici se največ nesreč, vsaj 90 odstotkov, zgodi zaradi nepazljivosti, na primer pri skokih z manj kot meter višine, najpogostejše poškodbe so zvini nog,« pojasnjuje Franjič. |
V soteskah je tudi
poleti mrzlo
Za soteskanje ali kanjoning imamo v Sloveniji sijajne razmere, primerni kanjoni so zlasti v okolici Bovca in Bohinja, kjer je tudi dobro organizirano vodenje turistov. Oziroma klientov, kot jim pravijo vodniki. »Naše soteske so aktivno začeli raziskovati Francozi, ki so tudi izdali vodnik po slovenskih kanjonih, žal le v francoskem jeziku. V vodniku je opisanih kar 40 kanjonov, najbolj obiskani pa so štirje v Bovcu in trije v Bohinju. Soteskanje je privlačen šport, v Sloveniji nekoliko specifičen zaradi mrzle vode. To pomeni poleti do 10 °C, spomladi, ko se v gorah topi sneg, pa med 5 in 6 °C. Resda smo oblečeni v obleke iz neoprena in nogavice, a po nekaj urah lahko že precej zebe,« nam je povedal Robert Franjič, vodnik soteskanja s slovensko in mednarodno licenco (CIC – Commission International of Canyon) iz bohinjskega podjetja Pac Sports, ki poleg soteskanja gostom ponuja še vrsto drugih športno-avanturističnih užitkov.
Poznamo dva tipa kanjonov, vodnatega ali akvatičnega, v katerem je pri spustu veliko skokov in plavanja, ter vertikalnega, kjer je za prehod potrebnega več plezanja in spustov po vrveh. Tudi kanjoni so, podobno kot stene, razvrščeni v težavnostne stopnje od 1 do 7, ocenjujejo pa se po treh merilih: vodnatost, vertikala in varnost, pri čemer je mišljeno zlasti to, koliko zasilnih izhodov je na voljo oziroma kako hitro je mogoče kanjon zapustiti v nevarnosti, recimo ob nenadnem neurju.
Z 10 metrov pri osemdesetih Posamezen spust v bohinjskih soteskah traja od dve uri in pol do pet ali celo šest ur, odvisno od dolžine in težavnosti, v organizirani skupini pa je od tri do 14 ljudi, šest ali sedem na enega vodnika. »Starostnih omejitev ni, pomembna je seveda telesna pripravljenost pa tudi s strahovi je dobro razčistiti pred vstopom v sotesko. Pri otrocih je sicer največja težava, da jih hitro začne zebsti,« pojasnjuje Franjič, čigar najmlajši klient je štel osem let, najstarejši pa več kot 80. »Oba sta spust opravila brez težav, še posebno neverjeten pa je bil gospod, ki je z lahkoto premagal težak kanjon, tudi desetmetrske skoke.« |
Mama si ni upala skočiti
Za varnost je sicer dobro poskrbljeno, udeleženci dobijo pred spustom vso opremo, to pomeni obleko iz neoprena in nogavice, plezalni pas in čelado, med spustom pa jih vodniki po potrebi varujejo z vrvmi. »Spomnim se družine, pri kateri si mama ni upala skočiti v tolmun. Nič ni pomagalo, nobeno prepričevanje, da je varno, in niti to, da so pred njo skočili mož in njuna otroka. Pa smo gospo lepo spustili po vrvi.« Sicer pa vodniki pred vsako sezono, po potrebi pa tudi vmes, denimo po večjih neurjih, pregledajo soteske, po katerih vodijo kliente, med drugim preverijo sidrišča za vpenjanje vrvi in tolmune. Voda lahko v tolmune prinese na primer debla, odkrušijo se skale, kar pri skokih lahko povzroča nevarnost.
»Po dežju je treba preveriti tudi vodostaj, specifične razmere pa najbolje poznajo oziroma poznamo lokalni vodniki,« pravi Franjič, ki vodi skupine po soteskah v Triglavskem narodnem parku. Tudi sicer je treba poznati lokalne predpise in pravila, izkušeni se v kanjon lahko odpravijo sami, brez vodnika, vendar je treba vedeti, kaj in kako, predvsem pa kam. Tako je denimo TNP razdeljen v tri cone in le v coni 3 je dovoljeno soteskanje, ki ga je treba plačati. V Bohinju to ureja plovbni odlok, prav tako pa potrebujete dovolilnico v Bovcu.