Smodiš: Vsaka tableta
 je povečala nervozo

Pred tednom dni se je končala izjemna kariera najtrofejnejšega slovenskega košarkarja moderne dobe. Ponos Dolenjske in Slovenije Matjaž Smodiš, ki je decembra dopolnil 33 let, je rekel zbogom tekmovalni košarki. Na bogati športni poti je bil trikrat prvak evrolige, do naslovov se je dokopal še v Rusiji (petkrat) in Italiji (dvakrat), krog pa je sklenil z drugo slovensko zvezdico v dresu novomeške Krke.

Bo dovolj ali je to le konec sezone in čas za počitek pred novimi tekmovalnimi izzivi?

»To je konec. Zdaj čutim, kaj to pomeni. Prvi dnevi po zadnji tekmi finala lige Telemach so namenjeni počitku, zdaj pa se bom začel navajati na življenje civilista in grem novim izzivom naproti.«

Ni jih bilo veliko, ki so pričakovali, da se boste po lanskem slovesu od Cedevite spet reaktivirali. Pa ste potem le našli skupni jezik s Krko.

»Res je. A smo se potem novembra lani nekajkrat dobili s predstavniki novomeškega kluba. Resno smo se pogovarjali o tem, da se vrnem pa tudi sam sem začutil željo po ponovni reaktivaciji. Telo je hotelo, da bi bilo spet aktivno, nekaj je manjkalo.«

Hm, je potem mogoče, da vas letos jeseni spet zasrbi in se pridružite treningom Krke?

»Ne, dovolj je bilo. Konec je.«

Zaključili ste, kot bi si lahko le želeli.

»Konec je bil pravljičen. Lepši ne bi mogel biti. Dosegel sem zadnji koš za svojo matično ekipo.«

V finalu ste odpravili Olimpijo, serija je bila precej nervozna, vi pa ste pri tej nervozi prednjačili.

»Verjetno je šlo bolj za občutek nemoči. Vedel sem, da se težko borim sam s sabo, iz sebe pa dajem zadnje kaplje moči. Zato tudi taka nervoza, saj mi je bilo jasno, da tako ne gre več. Vsak trening in vsaka tekma sta bila toliko težja, morda celo muka. Vsaka tableta, ki sem jo požrl, mi je še povečala nervozo. Kljub temu sem se trudil in boril, a priznam, komaj sem čakal, da bo konec. Sicer pa, svoje je dodala tudi želja po naslovu, hotel sem se posloviti na tak način.«

Za nameček pa vam je pripadla lovorika najboljšega moža finalne serije.

»Ta nagrada me je malce presenetila. Mogoče je bila na koncu res odločilna ta moja zadnja predstava. Nisem pričakoval vsega skupaj, prav tako ne, da bom imel tako mirno roko in da bom odigral, kot sem. Očitno so izkušnje naredile svoje.«

Ob sebi ste imeli v ekipi, sicer na klopi, tudi dobrega prijatelja Simona Petrova, s katerim sta v Novem mestu pod taktirko Slavka Seničarja izpisala nekaj epskih predstav in postavila Novo mesto na košarkarski zemljevid Slovenije.

»Definitivno sodelovanje s Simonom daje poseben čar tej sezoni. Škoda je le, da te sezone nisva odigrala skupaj.«

Ekipa Krke je bila zmes mladosti in bogatih mednarodnih izkušenj. V prvi vrsti je med »mladiči« prednjačil Edo Murić, s katerim sta se, tako se je zdelo, odlično ujela.

»Edo je en velik otrok, ki pa ga je dobro imeti v slačilnici. Vedno pove kakšno šalo ali pa pove kaj, da se preprosto moraš smejati. Vedno je poln energije, nikoli se ne ustavi, včasih govori kar tja v tri dni. Zna biti tudi tečen, sicer pa je kot mlad teliček: poln energije, verjame pa, da lahko spremeni svet. Zaradi njega mi je bilo lažje, saj mi je večkrat polepšal dan.«

Skoraj 13 let vas ni bilo v slovenski ligi. Kaj vas je pričakalo?

»Slovenska liga je relativno skromna. Pogrešal sem kreativnost, preveč je že vnaprej narisanih akcij, improvizacija in ideja pa se ne nagrajujeta. Navsezadnje košarkarji nismo roboti. Pa to ni le problem slovenske lige in košarke.«

Kaj pa kakovost?

»Upal sem, da bom srečal kakšnega talenta, da bom rekel samo 'Vau', ko ga bom videl. Pa tega ni bilo. Vsi so dobri fantje, igrajo košarko, presežka pa ni.«

Je kaj bolje v ligi ABA?

»Tam sem prvič igral v prejšnji sezoni, spremljal sem jo tudi letos. Dela se z mladimi, precej jih igra, kakovost pa ni nič posebnega. Tudi zato lahko v tej ligi igramo starejši od 30 let in se še vedno lahko kosamo z vsemi.«

Kako naprej? Ostajate v košarki, o tem menda ni dileme.

»Idej je veliko. Vse se mora najprej malce umiriti, potem pa se moramo v klubu pogovoriti in definirati zadeve. Potlej pa s polno paro naprej, kakor se bomo dogovorili.«

Pri vas navdušuje ta prvinska gorečnost za košarko. Tega v Sloveniji manjka.

»Košarko imam rad, igral bi jo še 10 let ali pa kar do konca življenja. Žal to ni mogoče, ostaja pa energija za napredek, dokazovanje in učenje. Čeprav je bila igralska kariera naporna, je v meni še precej ognja, da nekaj naredim in pomagam.«

Na pomoč ste stopili tudi košarkarskemu turnirju trojk v Dolenjskih Toplicah, kjer ste po novem ambasador, 22. junija pa gostite močan turnir.

»Po rodu sem iz Podturna, dober kilometer od Dolenjskih Toplic. Otroštvo sem preživel na kmetiji pri babici. Tu sem se vedno počutil kot doma in ob prostih vikendih sem se vračal. S turnirjem sem povezan že vrsto let, zdaj pa želim prispevati k napredku in razvoju košarke na tem koncu.«

Bližata se september in evropsko prvenstvo. Slovenska javnost od domače vrste pričakuje medaljo.

»Seveda je to breme in pritisk za košarkarje. Ni vseeno, ali se borimo za uvrstitev od 5. do 10. mesta ali za vrh. Bistveno je, da so igralci za ta pritisk pripravljeni, potem jim v ključnih trenutkih ne bo težko. Sicer pa takšen pritisk ne sme biti breme, ampak ga moraš vzeti za pozitivo in kot spodbudo. Ne bo lahko, ampak zelo težko, da naredimo, česar si tako želimo. Sem večni optimist in verjamem, da nam bo uspelo. Žoga je okrogla, s pravo podporo s tribun ter nekaj sreče je vse mogoče. Tudi Božidar Maljković ima bogate izkušnje, v dveh letih in pol je dobro spoznal situacijo ter slovensko košarko, zato mu bo letos lažje. Erazem Lorbek mora na operacijo, Beno Udrih bi prišel, če bi dobil mesto prvega organizatorja. Lahko se zgodi, da ekipa ne bo popolna. Vsi se zavedamo, da več kot nas je, močnejši smo. Tu ni nobene dileme. Prošnje igralcem pa imajo svoje meje; ko ti nekdo trikrat, štirikrat reče ne, se je bolje sprijazniti s tem, treba pa je upoštevati tudi to, da je vsak košarkar zgodba zase. Nanj vplivajo pretekla sezona, zdravje, osebne zadeve. To je treba razumeti.«