Tekmo lahko odigraš brez katerega od igralcev ali trenerja, brez sodnikov je ne moreš. Ker so tako nujen športni asortiment, je bil tudi tokratni izbor športne legende logičen, rokometni sodniški par Štefan Jug in Herbert Jeglič je odsodil pravi babilon pomembnih dvobojev. Naš sogovornik pa je bil Herbert Jeglič, ki je ob kramljanju v dolga leta njegovem športnem parku Slovana na Kodeljevem razgrnil celo paleto zanimivosti in tudi kritičnega osebnega mnenja. A vsaka zgodba se nekje začne. »Prve igralske rokometne korake sem naredil pri ptujski Dravi,« je začel rojeni Mariborčan, ki je v Poetoviu živel šestnajst let. »Po prihodu v Ljubljano pa sem igral pri Slovanu. Tu sem bil pet let, z 21 leti sem šel opravljat sodniški izpit. Ne, igrati nisem prenehal zaradi poškodbe, nisem bil namreč strašno perspektiven rokometaš. Ugotovil sem, da so v rokometu zanimive tudi druge stvari. Sicer sem ga rekreativno še igral v drugi ekipi Slovana. Ker mi je bilo všeč in sem požel tudi velike uspehe, sem kariero pač nadaljeval v sojenju,« nam je Herbert Jeglič, nekdanji krožni napadalec ali krilo, navrgel prvo zanimivo iskrico. Najprej je sodil mladinskim kategorijam, presedlal na slovensko republiško ligo, leta 1973, seveda še v času nekdanje skupne države, je opravil državni sodniški izpit, šest let pozneje pa tudi mednarodnega. Mednarodno je bil dejaven do 51. leta, pri 50. je namreč postavljena zgornja starostna sodniška meja. »Kot zadnje tekmovanje sva s Štefanom Jugom sodila na sploh prvem evropskem moškem prvenstvu leta 1994 na Portugalskem,« je dodal Jeglič, ki bo 27. avgusta napolnil 73 let; Štefan Jug je denimo leto mlajši. Sodila sta na dveh olimpijskih igrah, leta 1988 v Seulu in 1992. v Barceloni, ter na enajstih svetovnih prvenstvih, od SP mladink do moške članske kategorije. Na svetovnem prvenstvu 1990 na Češkoslovaškem sta denimo delila pravico v finalni tekmi med Švedsko in Sovjetsko zvezo. »Z vseh tekmovanj imam lepe spomine, vsaka zgodba ima svoje zanimivosti. Osebno so se mi v spomin vtisnile moje prve olimpijske igre v Seulu, ker je to le olimpijada. Sicer sem bil, kot član komisije Mednarodne rokometne zveze za pravila in sodnike, še na dveh OI, tehnični delegat sem bil v Sydneyju 2000. in štiri leta pozneje v Atenah,« se je spomnil Jeglič, po koncu sodniške kariere še 17 let delegat na tekmah. Je pa ob vsem tem s Celjanom Jugom odsodil tudi devet finalnih dvobojev v evropskih pokalih.
Prijatelja z Vujovićem
S katerim moštvom ali igralcem pa je imel denimo pri uveljavljanju sodniške avtoritete največ težav? »Prav z nobenim, niti z Veselinom Vujovićem jih nisem imel. Bila sva prav prijatelja. V Šabcu sva denimo s Štefanom sodila nič koliko težkih tekem, gledalci so bili že močno na trnih, in ne vem, kaj bi takrat najraje storili. Vujović kot igralec domačega moštva pa je korektno dvignil roko in publika se je umirila. Vedel je, da bo to pod narekovaji dobil vrnjeno na kakšnem gostovanju, da mu bo isti sodniški par Jug-Jeglič sodil pošteno. S Štefanom sva bila znana kot dokaj dosledna in stroga. Ko pri tem nasprotna stran poskuša kaj poskusiti in se opeče, gre redkokdaj še enkrat po žerjavico v ogenj. Se je pa treba zavedati, da sva le prišla iz jugoslovanske šole rokometa in s tekem tamkajšnje lige. Prave tekme so bile pri nas v Šabcu, Beogradu, Bitoli, Zagrebu, Zrenjaninu, pri Borcu v Banjaluki,« je Jeglič poudaril odločujočo poanto. Namreč z Jugom sta bila tudi kar enajst let zapored razglašena za najboljši sodniški par nekdanje države. »Na vročem igrišču v Bitoli sva denimo na tekmi z Medveščakom zaradi gledalcev celo odšla z igrišča, po treh minutah se je zgodba umirila, vrnila sva se ter mirno in korektno odsodila do konca. Medveščak je zmagal z zadetkom razlike, po koncu tekme pa sva brez težav zapustila igralno površino,« so šle jugozgodbice z jezika. »Glede morebitnega podkupovanja pa vsak poizkuša z drobnimi stvarmi, a ko ugotovi, da ne vžgejo, potem preneha. Nato ti da povsem mir, s Štefanom s tem nisva imela nobenih težav. Rokomet je sicer reven šport, finance ima le nekaj vrhunskih klubov. O denarju v naših časih sploh ni bilo govora. Morebiti je to pozneje postalo bolj zanimivo in so se morda iz nogometa infiltrirali ljudje ter počeli neumnosti in svinjarije. Nikogar ne obtožujem, nimam nobenih dokazov za to, nikomur tudi kaj veliko ni bilo dokazanega. A tam, kjer je dim, je vsekakor tudi ogenj.«
No, danes propadli španski klubski velikan Ciudad Real je svojčas sodnikom kot darilo namenil sir. Kako je s temi darili, ki pa jih seveda ne smemo metati v isti koš z morebitnimi podkupninami? »To so bili časi, ko smo sodili le za dnevnice, od moštev pa ni bilo prav nobenih velikih daril. Dobila sva kakšen spominski drobiž, klubsko knjigo, drugače pa ničesar. V naših časih smo sicer začeli s 40 švicarskimi franki dnevnic, v zadnjem času, ko sem bil še delegat, je bila ta 70. A sodniki na različnih ravneh tekmovanja zdaj dobijo tudi takso, ki ni tako visoka pa niti nizka. Za tekmo lige prvakov ti pripadajo najmanj tri dnevnice, tarifa je 400 evrov po sodniku. Menim, da je to prav, kajti tudi sodniki morajo biti nagrajeni,« je opomnilo legendarno sodniško ime.
S Štefanom Jugom in Herbertom Jegličem se je začela linija slovenskega sojenja. Nadaljevali so jo Leon Kalin in Enes Korič, Darko Repenšek in Janko Požežnik, Robert Krašna in Tomo Vodopivec ter kot zadnja Peter Ljubič in Nenad Krstič. »Leta 1994, ko sva s Štefanom končala sodniško kariero, sva se začela dejavno ubadati s slovenskim sojenjem. Zlasti sam kot predsednik stroke, poskušal sem zgraditi njegovo linijo. Menim, da mi je uspelo, slovensko sojenje je v Evropi in na svetu bilo in je še priznano. Dokaz sta Krstič in Ljubič, ki sta sodila finale v obeh kategorijah na OI in SP, to je vrhunec sodniške kariere.«
Ni naklonjen žrebanju
O današnjem slovenskem rokometnem sojenju pa ima Herbert Jeglič kritično mnenje. »Tega trenutno v tej zgodbi spremljam bolj površno. Pogledam si kakšno tekmo, tudi po televiziji. Slovensko sojenje je približno na isti ravni kot svetovno. In v obeh kategorijah je daleč od vrhunskega. Je nekaj dobrih parov, dobro odsojenih tekem, vendar načeloma svet, Evropa in Slovenija nimajo vrhunskega sodniškega para.« Tudi na žrebanje sodnikov za tekme slovenske lige se je treba ozreti. »Temu nisem naklonjen, temu so naklonjeni slovenska sodniška organizacija z vodjo Andrejem Juratovcem, vodstvo Rokometne zveze Slovenije in klubi. Če so s tem zadovoljni, naj to imajo. Nisem pa trdno prepričan, ali je žrebanje tako čisto, kot bi moralo biti. Ali sta sodnika izžrebana ali pa določena, v obeh primerih obstaja opcija, da tekmo odsodita slabo. Lahko je to slab dan sodnikov ali pa tudi to, da pač nista dorasla zahtevni tekmi.«
Ne moremo pa se znebiti občutka, da si danes sodniki s subjektivnostjo včasih povsem po svoje razlagajo pravila rokometne igre, denimo pasivni napad. »Leta 1979 je bil v Pulju velik turnir, kjer sva s Štefanom opravljala mednarodni izpit. Sodila sva tekme s časovno omejitvijo napada na 45 sekund. Tudi od leta 1996 do 2004, ko sem bil član mednarodne komisije za pravila igre, smo na vsak način poskušali poiskati ustreznejšo rešitev, vendar vrhovi mednarodne zveze so ostareli, tudi nekateri trenerji. Vse predloge za časovno omejitev napada so zavrnili. Njihov odgovor je bil, da bodo potem podobni košarki. Osebno pa trdim, da je to treba nekega dne presekati, omejiti napad, košarka je s tem naredila odlično potezo. Zaradi tega je šport zanimivejši, zakaj ne bi bil tudi rokomet? Svetovno in evropsko zvezo je treba od časa do časa prevetriti pri glavi, ta predolgo kroji usodo rokometa, s tem tudi pravil igre. Pa bi lahko bilo veliko bolje. Prekršek v napadu je denimo prvina, ki jo je težko odsoditi. Vendar, to lahko odsodijo le sodniki, ki imajo občutek za igro. Sodniki brez občutka ali pa tisti, ki nikoli niso niti žoge prijeli v roke in so teoretično naučeni igralci, pa tega ne morejo. Rokomet je postal pregroba igra, z udarci po obrazu, rdečih kartonov je zelo malo, da ne govorim, koliko je vlečenja za drese. To so iz rokometa povzeli že tudi košarkarji, zlasti pa nogometaši.«
Agresiven za slovensko pasivnost |
