LJUBLJANA – Tudi v plesu se lahko Slovenija pohvali z naslovom najboljšega na svetu. Na noč čarovnic sta se na Baltiku na vrh sveta povzpela Nadija Bičkova in Miha Vodičar – najboljša na zemeljski obli sta postala v kombinaciji desetih plesov. Dvakrat sta bila že druga (tako na svetu kot v Evropi), zato veselja ni manjkalo. Sezone še ni konec, v teh dneh sta bila v Moskvi, včeraj sta nastopila na plesnem tekmovanju plesne šole Pingi, katere člana sta. Zdaj pa že pilita formo za velik plesni finale v kitajskem Šanghaju, kjer bo zbranih ducat najboljših plesnih parov sezone.
»Dobro se počutiva,« je uvodoma povedala Nadija, ko smo ju povprašali, kako je kaj zdaj, ko sta tudi uradno prvi par na svetu. Miha je bil kljub jutru nekoliko zgovornejši. »Morda nama je tale naslov vse skupaj naredil še bolj napeto. Še več dela in obveznosti imava. Z mislimi pa sva pri novih ciljih.«
Potem je pristavila še Nadija: »Mene osebno je ta naslov sprostil pač toliko, ker sem si to vse življenje želela. Šla sva proti temu cilju, toliko časa sva ga čakala. Izplačalo se je!«
Sezone ni konec, počitka ne bo.
»Kje pa. Najboljših 12 parov sezone se bo zbralo na Kitajskem, nastopali bomo 13. in 14. decembra. Med letom je bilo na sporedu šest tekmovanj v sklopu grand slama. Štele so tri najboljše uvrstitve, prvič nama je uspelo, da sva se prebila med to elito. No, ja, saj sva prvič tudi nastopala. Prej niti ni bilo časa in tudi tekmovanja za latinskoameriške in standardne plese niso bila na istem mestu. Letos pač.«
Se da od plesa živeti?
»Da!«
Dostojno?
»Seveda!«
Čestitke. Kako pa vama to uspeva?
»Treba se je znajti. Hvalabogu imava tujino!«
Zakaj?
»Precej je plesnih nastopov, predstavitev in lekcij v tujini.«
Ob tem sta hitro opozorila, da ne zapravljata cekinov, ampak jih vlagata.
»Vse, kar zasluživa, pa še kaj dodava, vloživa nazaj v najino kariero. Sva na začetku, investicij pa nikoli ni dovolj. Na tekmovanjih morava paziti tudi na videz, saj tudi to šteje, ne le plesno znanje.«
Koliko pa rabita, da prideta skozi sezono?
»Okoli 30.000 evrov, to je minimalni znesek.«
Zdaj odhajata na Kitajsko. Že sama pot ni poceni.
»Ker gre za finale, smo najboljši pari povabljeni, stroške pokrije organizator. Tam naju čakata rdeča preproga in hotel. Posamezna tekmovanja med sezono financirava sama, nekaj organizatorji, to so po navadi tisti z Vzhoda, ali pa pomaga Plesna zveza Slovenije, ki sva ji hvaležna za vso podporo in pomoč.«
Slišal in opazil sem, da se v Sloveniji percepcija plesa spreminja in da ste plesalke ter plesalci precej čislani tudi doma, ne le na tujem.
»Ta percepcija je pač odvisna od ljudi. Redko naletiva na kaj negativnega, sila redko pa se zgodi, da bi nama kdo rekel, češ kaj bosta vidva, saj imamo mi šport, kot sta nogomet in košarka … Odzivi so dobri in prijetni, vsem pa je jasno, koliko dela in truda ter sredstev je vloženih v te najine uspehe. Obilo pošte dobiva, trudiva se, da vsem odgovoriva.«
Koliko trenirata, da sta tako dobra in uspešna?
»Dvakrat na dan po dve uri, po navadi vsak dan v tednu. Odvisno je od tekmovanj, učenja in nastopov. Urnik si prilagajava, saj sva razpeta med državami in mesti. Organizirava si vsak dan znova. Pozorna sva tudi na to, kaj komu ustreza, enkrat tehnika, drugič fizika.«
Pa danes?
»Ohlajanja ni. Namenjava pa več časa in pozornosti posameznim detajlom, kjer greva lahko dlje, in se jim bolj posvetiva. Prej sva težila, da sva bila generalno na visoki ravni, danes si lahko dovoliva pozornost in čas nameniti tem malenkostim. Preprosto imava občutek, da si lahko po tem naslovu to privoščiva.«
Ali kaj bolj ponosno hodita po Ljubljani in Mariboru?
»Ne vem, če bolj ponosno, a evforija je še ostala.«
Kako sta se sploh zapisala plesu?
»Sam sem začel v drugem razredu. Postavili so me pred plesalko in rekli: 'To je tvoja plesalka.' Z Ano De Domizio sva plesala 10 let.«
Pa Nadija?
»Babica me je že pri štirih letih vpisala v plesno šolo v Lugansku, a sem bila leto dni premlada za vpis. Ko sem smela v šolo, sem s soplesalcem zmagala na prvem internem tekmovanju v plesni šoli. Plesalec me je ubogal in mi sledil, bil pa je velik oboževalec žemljic. Jedel jih je pred treningom in po njem, njegova mati je delala v pekarni.«
Kako pa ste prišli v Slovenijo?
»Pri desetih sem se zaradi soplesalca in trenerja selila v Harkov, potem v Odeso. V Slovenijo sem prišla zaradi soplesalca Luka Serdinška.«
Zgodaj ste šli v svet.
»To za naš plesni svet ni nič posebnega. Pač greš tja, kjer imaš soplesalca. V Ukrajini ni bilo pravega, ki bi mi ustrezal ne po starosti, višini in ne po finančnih zmožnostih.«
Potem ste našli Luko.
»Bil je nadarjen, a sva plesala le pet mesecev. Opazila sem, da ni tako delaven, kot je nadarjen.«
Spet ste bili brez.
»Osem mesecev sem iskala novega v Angliji in Italiji. Vmes se je Miha odločil, da bi menjal plesalko, tedanja trenerja Fredi in Danila Novak pa sta predlagala, da bi zaplesala skupaj. V hipu so odpadli vsi svetovni prvaki, saj sem ob prvem plesu z Miho začutila, da je pravi.«
Miha je o plesalki dalj časa razmišljal.
»Pri osemnajstih letih sem dobil jajca, da sem se odločil za ta korak. Po prvi vaji z Nadijo niti spati nisem mogel. Ker sem se od bivše plesalke že poslovil, sem potem mesec dni treniral sam. Toliko nisem ne prej ne potem napredoval, kot sem v tistem mesecu.«
Moči sta združila in hipoma opozorila nase.
»Tri tekme so bile dovolj, da so se naju začeli bati. Zdaj bo že devet let, odkar skupaj pleševa.«
Nadija, kako doma v Ukrajini gledajo na vašo kariero?
»Mami Larisa je bila pred dnevi doma in je dejala, da so vsi ponosni name in da ji čestitajo. Kar ni mogla verjeti, da toliko ljudi ve zame in sledi moji karieri. Vesela sem, da je tako in da me niso pozabili.
V domače kraje ne morete, mar ne?
»Žal zaradi vojne ne. Oče Aleksandar pravi, naj ne hodim tja. Če bi že hotela, bi morala prek Rusije, pa še to z avtom.«
Ne le plesalca, tudi zasebno sta bila par. Prišli so slabi izidi, mnogi so se bali, da ne bosta več blestela. Pa sta očitno le našla moči, da sta nadaljevala.
»Bilo je precej komplicirano, obdobje pa težko in naporno. Rezultatov ni bilo od nikoder. Hudič je imel mlade. Potem sva se le spravila k sebi, spet sva se začela pogovarjati in sodelovati. Danes je to sodelovanje dobro, postala sva prijatelja. Takrat sva bila za kaj takega prezelena in preveč emocionalna. Posla in čustev nisva znala ločiti.«
Nadija, v enem od pogovorov ste rekli, da bi radi po osvojitvi naslova svetovne prvakinje postali mama.
»To je res in to si resnično želim. A stvari ni dobro prehitevati, vse ima svojo pot, ki ji je treba prisluhniti in ne iti z glavo skozi zid. Moj mož (ruski plesalec Sergej Konovalcev, op. p.) je ostal brez plesalke. To je bila njegova sestra, ki pa je zanosila in se poročila. Tudi mož je zdaj zato na prelomnici.«
Prihodnje leto aprila bosta Bičkova in Vodičar na evropskem prvenstvu v Franciji lovila evropski naslov, septembra pa bosta branila svetovni naslov na Kitajskem. Nad njuno kariero bo še naprej bedel trenerski trio Davide Cacciari, Branko in Alenka Bohar.
