Košarkarska evroliga ne stanuje več v Ljubljani. Zdaj je za ogled tekem na tej ravni treba vzeti pot pod noge, tja do Zagreba ali Beograda. Naključje je hotelo, da je prav minuli petek beograjska športna dvorana Pionir gostila slovenski obračun – Jaka Blažič in njegova Crvena zvezda sta ugnala Kutxo Laboral Saše Vujačića in Mirze Begića. Poraz za Baske ni bil usoden, obe ekipi sta si že pred zadnjim krogom zagotovili napredovanje v TOP 16.
Iskreni Blažič
Že po večernem treningu Crvene zvezde je bilo jasno, da je naš Blažič prvi zvezdnik ekipe, novinarske ekipe so ga prijele v klinč, Jaka pa je potrpežljivo odgovarjal. Srbe je kupil tudi s srčnostjo in iskrenostjo. Teh je zvrhano mero pokazal tudi po jesenskem incidentu, ko je šel opit za volan. »Ni kaj, storil sem napako, kazen sem že odplačal,« jasno pove, predno se posvetimo košarkarskim temam. »Trener Dejan Radonjić mi zaupa. Pred sezono mi je povedal, kaj hoče od mene. Sprejel sem to vlogo. V igri še grešim, a pomembno je, da ekipa zmaguje,« pravi Blažič, ki se je z 11 točkam izkazal tudi v petek, ko je Zvezda z 90:82 odpravila Baske. Tekma je bila posebna. Zvezda jo je morala odigrati pred prazno dvorano po incidentu njenih navijačev in smrti enega od njih. »Borili smo se tudi za pokojnega Marka!« je dejal Blažič.
Njegovega
že odpustili
Po porazu v Beogradu Vujačić in Begić nista bila razočarana. V klubu so srečni, da so sploh napredovali, sezona ni taka, kot so načrtovali. Pred petimi tedni so odpustili trenerja Marca Crespija, ekipo je prevzel njegov pomočnik Ibon Navarro. »Tu sem, da pomagam ekipi. Prišel sem zaradi Crespija,« je pojasnil Vujačić, ki nas je sprejel kar v hotelu Metropol Palace. »Novi trener bolj pozna igralce iz minule sezone. Ali bom sam ostal v tej ekipi, bo jasno do konca meseca,« nas Vujačić šokira, a po pogledu na minutažo in statistiko (pri Crespiju je igral po 24 minut, pri Navaru pol manj) je vse jasno. »Hotel sem v ligo NBA ali v ekipo, kjer imajo tradicijo in ambicije. Tako so mi predstavili projekt v Vitorii, ki pa se je za Crespija žalostno končal. Grize me, ker bi rad nekaj osvojil! Težko je razložiti, da igraš brez cilja,« nadaljuje 30-letni košarkar. Mesto Vitoria mu ugaja, saj premore veliko zelenja, ves svoj čas pa namenja treningu. Z enim očesom Vujačić pozorno spremlja dogajanje v ZDA. V Kaliforniji se prav v teh dneh polni 2500 steklenic njegovega vina. Menda je dobro, v Evropi ga ni mogoče kupiti, z žlahtno kapljico bi bil rad uspešen v ZDA. »Bordo barve je, vinski poznavalci pravijo, da je dober,« se pohvali Saša, ki je nekaj litrov izbrane kapljice poslal v Evropo, tudi na naslov Boše Tanjevića, ki mu je pomagal na športni poti.
Med Baski mladi Olimpijin up
»Seveda!« odvrne Saša na vprašanje, ali ve, kaj se dogaja v Sloveniji in po državah nekdanje Jugoslavije. Splet mu omogoča, da je na tekočem. Povedali smo mu, da selektor Jure Zdovc ne odpisuje nikogar in da je tudi Vujačić kandidat za reprezentanco. Pa se le nasmeji in se spomni priprav za EP na Poljskem leta 2009, ko ga je Zdovc v Mariboru odpisal. »Ne bi več o tem. Dovolj je bilo. Stari moj, ni treba, da se kaj zgodi. Naj le odkrito enkrat za vedno povedo, kaj so mi naredili pred evropskim prvenstvom leta 2003. Ne želim več biti grdi raček. Naj to poglavje ostane zaprto, vsem pa želim vse dobro!« odločno sklene.
Brez Slovencev v Vitorii ne gre. »Mirza je izvrsten človek in vrhunski košarkar. Zelo je iskren, veliko se druživa,« je Vujačić vesel rojaka iz Slovenije, s katerim se je zelo zbližal. »Prav nasmejal sem se, ko mi je povedal, kaj vse se o meni govori po Sloveniji.« Vujačić je navdušen tudi nad 15-letnim Jurijem Macuro, ki je poleti letos prišel v Vitorio kot mladi up, ki se kali in uči. »Trdo trenira, hodi v šolo in se uči jezika. Cenim take ljudi, pri katerih vidiš, kaj vse so pripravljeni narediti za svoj uspeh,« pohvali nekdanjega mladega košarkarja Uniona Olimpije, ki je Vujačiću pristopil na eni od tekem.
Bryant in Zahovič
Vujačić je še vedno v stikih z zvezdnikom lakersov Kobejem Bryantom, ki se je pred tednom dni zavihtel na 3. mesto večne lestvice strelcev v ligi NBA. »Seveda sem mu čestital, a še ni povsem srečen. Rad bi osvojil še dva prstana prvaka lige,« Saša razkrije Bryantove ambicije. Spremlja tudi igre Bena Udriha, s katerim sta se družila poleti letos v Los Angelesu. »Vesel sem zanj, našel je pravi klub in dobro igra,« Saša ne skriva navdušenja nad Šempetrčanom. Ponosen je tudi na svojega polbrata Aljošo Bjekovića, ki igra košarko in študira ekonomijo na univerzi Redlands. »Ponosen Štajer'c sem!« pa Saša na glas, ko mu omenimo uspehe mariborskih nogometašev v ligi prvakov. »Lahko smo ponosni na to. Chelsea je bil premočan. A Zlatko Zahovič je naredil velik posel. Tudi slovenska košarka bi potrebovala enega Zahoviča,« še doda Vujačić, ki ne skriva, da je zelo veren. Ko se o tem pogovarjamo, opomni, da je bil krščen pri 17 letih (zgodilo se je ravno v Beogradu), malce pred odhodom v ligo NBA.
Prodajal bi bureke
Zadnji je pred naš mikrofon stopil Mirza Begić. Še pred dobrim mesecem smo ga srečevali vsak dan v Ljubljani, kjer je pomagal Olimpiji. »Ona pa meni,« nas hitro dopolni, da je prav z igrami v dresu zmajev, čeprav je igral zastonj, dobil prepotrebno samozavest, ki je splahnela po lanski neuspešni sezoni v grškem Olympiakosu. Zdaj je vnovič v rdeče-belem dresu, tokrat Kutxe Laborala. »Pogovarjamo se, da bi ostal do konca sezone,« nam pove Mirza, ki mu je v teh dneh še posebno lepo; v Vitorio je prišla njegova družina. Upa, da z Baski najde skupen jezik, tekmovalno mu ekipa ustreza, saj še naprej igra v evroligi in močnem španskem prvenstvu. »Nekaj igralcev sem poznal že od prej, jezik mi ni tuj,« pa sta še dva argumenta za to, da Mirza obljubi zvestobo Kutxi do konca sezone. Po njej ga čaka reprezentanca, ki ga še kako potrebuje. Mirza upa, da bo zdrav. V tem primeru bo z veseljem pomagal Zdovčevim, tudi skupina za prvi del evropskega prvenstva se mu zdi primerna.
V zadnjih dneh ga je prizadelo, ker so se v Bosni in Hercegovini vodilni ljudje košarkarske zveze spravili na Enesa Trnovčevića, ki je Mirzo (poleg njega tudi Hasana Rizvića, Alena Omića in Jusufa Nurkića) pripeljal v Slovenijo in jim omogočil boljši jutri. »Če ne bi bilo Enesa, bi jaz ob sobotah prodajal bureke, Rizvić bi delal v železarni, Nurkić bi pa bike vzgajal. Kaj bi počel Omić, ne vem, on je zgodba zase,« je v šaljivem tonu, mislil pa je smrtno resno, stopil Mirza v bran svojemu zastopniku. Takšne slovenske košarkarske zgodbe piše Beograd.