Tisti, ki zahajajo na tekme 3. in 4. slovenske lige, so pred časom postali pozorni, ko so na položaju tehničnega komisarja opazili novinca. Med košarkarske funkcionarje je namreč presedlal Slavko Kotnik. »To pomeni, da sem se na neki način vrnil v slovensko košarko,« pove 52-letni Kotnik, ki je za Slovenijo zbral 38 nastopov, dosegel pa 605 točk. Nastopil je tudi na dveh evropskih prvenstvih. Danes je njegova naloga, da po tekmah kot tehnični komisar ocenjuje tudi delo sodnikov. »Košarko imam rad, na slovenskem prizorišču bi rad še kaj naredil. Za funkcije v klubih sem bil premalo agresiven, zato so jih zasedli,« pojasni Slavko, zakaj se je lotil novega izziva. V karieri se s sodniki res ni bavil. »Imel sem srečo, da sem se kalil pri Zmagu Sagadinu, ki je poudarjal, da sodnik ne obstaja, na parketu je bil za nas le tekmec, bistvena je bila priprava nanj,« se Kotnik spominja svojih manj pomembnih izkušenj z delilci pravice, s katerimi je imel malo opravka. Temu primerno tudi skromno število tehničnih napak. Se pa spomni prve – z Mariborčani je gostoval v Slovenskih Konjicah. Po peti osebni napaki in sedenju na klopi je hotel obračunati z gledalcem, ki ga je pljunil.
Opozarjal je,
naj se zganejo
Kotnik pozdravlja vključevanje nekdanjih slovenskih asov v dejavno košarkarsko življenje. Meni pa, da je današnja generacija, ki jemlje slovo od košarke, precej bolj agresivna, kot so Kotnik in soigralci. »Kar poglejte, Rašo Nesterović je generalni sekretar zveze, Miloš Paravinja vodi Slovana, Matjaž Smodiš in Sani Bečirovič imata košarkarsko šolo, prihajata pa še Marko Milić in Goran Jagodnik,« našteva Kotnik, ki priznava, da so on in soigralci njegovega rodu menili, da so druga mesta zasedena in da za nekdanje igralce ni prostora.
Tudi zato je šel po karieri med zastopnike igralcev. K sodelovanju ga je povabil njegov nekdanji menedžer Luciano Capicchioni, ki je Slavca imenoval za regionalnega zastopnika agencije Interperformances. Kotnik je še danes med licenciranimi agenti, posluje in deluje v tujini, po desetih letih pa se je ločil od Capicchionija in dela v svoji agenciji. Pred desetimi leti je s pomočjo Spaleta Todorovića našel Gorana Dragića in z njim podpisal za agencijo. Gogi je takrat blestel na Iliriji, ki jo je prerasel, Kotnik pa mu je iskal novo ekipo. Za Dragića so se ogreli na Slovanu, Olimpiji in v Heliosu, pristal pa je na Kodeljevem. Vmes je Goran pri 19. začel igrati v ligi ABA, Slavko mu je našel zasebnega pokrovitelja And1. »Zanj sem šel tudi v šolo,« pove Slavko, ki pa je kmalu ostal brez nadarjenega varovanca. Cekinov, da bi fantu kaj prispevali, agencija ni dala (Slavko jih je vseskozi opozarjal, naj se zganejo), to so izrabili drugi (danes BDA Sports), in Goran je šel naprej z novim zastopnikom. Prepričan je, da je v Sloveniji kar več košarkarskih talentov, a bistveno manj, kot jih je bilo včasih. »Drži pa, da jih je manj na eno generacijo,« opozarja Slavko, ki mu ni ušlo dejstvo, da so na tekmi All Stars gledalci z večjim zanimanjem spremljali obračun legend kot pa člansko tekmo igralcev lige Telemach. S svojo kariero je zadovoljen. Igral je v Sloveniji, Italiji, Španiji in Grčiji. V šali doda, da je škoda, ker so košarkarji po njegovem odhodu v pokoj začeli podpisovati finančno izdatnejše pogodbe. Igranje v tujini pa mu je dalo tudi znanje tujih jezikov – špansko govori tekoče, grško pa obvlada le kletvice.
Zbogom pamet
Kotnik še danes igra košarko, imel je srečo, da so ga obšle velike poškodbe. Zadnja večja je bila tista, ko mu je na tekmi 23. maja 2001, v 15. minuti finala državnega prvenstva proti Krki, pri izidu 37:26 Joe Courtney nenamerno z vso težo priletel na desno, tedaj stojno nogo. »Odpravil sem poškodbo, danes ne čutim posledic,« potrka na les in se pohvali, da pri 52 letih košarko igra dvakrat na teden. »V Ljubljani imamo zagotovo najmočnejšo rekreativno vadbo.« V Ljubljani trenira, na mednarodnih tekmah veteranov pa igra za Štajerce. Leta 2012 so bili evropski prvaki v Litvi, pred dvema letoma so v Solunu ostali brez kolajne, iz Ostrave so se lani vrnili s srebrom. Slavko je igral tudi na treh svetovnih veteranskih prvenstvih, s koprsko ekipo Zbogom pamet je bil v Orlandu leta 2003 drugi na svetu.
Žalni trak v spomin na očeta
Slavku Kotniku veliko pomeni tudi družina; hči Katja po študiju igra košarko v Nemčiji, mlajša Tjaša pa študira v ZDA. Dan pred tekmo All Stars se je še zadnjič poslovil od očeta, ki so ga v Slavkovem domačem kraju Zgornji Duplek pokopali 27. decembra. »Obljubil sem, da pridem. Čeprav moje razpoloženje ni bilo primerno prazniku slovenske košarke. Sem pa našel zadovoljstvo, ko sem si na dres povezal črn trak in odigral tekmo očetu v spomin.«
