AFERA ARMSTRONG

Skrivna dirka velikega lažnivca

Objavljeno: 30.01.2013 17:44Posodobljeno: 30.01.2013 17:44

Lance Armstrong je počel tisto, kar so počeli vsi iz njegovega razreda.

Ko je naš najboljši kolesar Jani Brajkovič tekmoval v istem moštvu kot Lance Armstrong, moštvu, ki ga je vodil sloviti belgijski menedžer Johan Bruyneel, se je v Sloveniji o tem dosti pisalo. Skoraj v rimah pesmi hvalnic. Kako ne: naš adut je bil v isti jati kot najboljši kolesar vseh časov in pod nadzorom najbolj pregnanega med pregnanimi, Bruyneela. Ta je Belgijec – Belgijce, zlasti Flamce, pa itak krasi sloves najbolj navihanih ljudi v zahodni Evropi – pa naj bo ta navihanost plemenita ali pa kakšna manj odlična.

Zdaj, ko je Lance padel, ko je na ledu, ko vsi čakajo, kdaj bo padlo še po Bruyneelu, je zapisov manj, kot bi jih pričakovali po največjem športnem škandalu vseh časov. Pa gre res za škandal? Za laično javnost zagotovo, za tiste, ki bolje poznajo kolesarstvo, niti malo. Tisti, ki smo imeli priložnost vsaj malo pokukati pod kožo profesionalnih kolesarjev, se zgražamo bistveno manj, kot bi se – če se imamo za vsaj malo poštene – morali. In še več: prepričan sem, da nas je mnogo, ki se z Lanceom celo strinjamo v slabem, ki se sliši, kot je dejal, »da je pač počel le to, kar so počeli vsi drugi«.

To je le deloma res: Lance je le deloma počel isto kot vsi drugi, saj je to počel veliko bolje! Neprimerljivo bolje, z več denarja, boljšimi prepovedanimi sestavinami in z najboljšim »kolesarskim zdravnikom«, Italijanom Michelejem Ferrarijem. Tole je treba povedati naravnost: če si se hotel zadnjih dvajset, trideset let peljati na Touru, Giru in Vuelti med prvimi, si moral telo podpreti. Brez tega ni šlo in ne gre. Vprašanje je le, kako so zdravniki posameznih moštev lovili tisto nevidno, a odločujočo mejo med dovoljenimi in nedovoljenimi dodatki, oziroma bolje, kako dobro so bili sposobni zakriti sledi nedovoljenega, pa naj bo to EPO, rastni hormon ali tekmovalčeva zamenjana kri. Bili so tudi kolesarji, ki so vozili te dirke na kruh in vodo, a le ti so bili rezultatsko zgolj statisti ...

Lance je počel tisto, kar so počeli vsi iz njegovega razreda. Kar bolj boli, je to, da se Velikan v resnici niti pri teve Oprah ni iskreno opravičil nikomur, da mu še vedno ni zares žal, da je goljufal in lagal, in da se posuva s pepelom samo zato, da bi rešil premoženje in da bi mu še kdaj pustili tekmovati v triatlonu in na kolesarskih maratonih. Lance pač tak je, bi lahko rekli. In podobnih pizdunov imamo v Sloveniji za izvoz. Stvar sumljivega karakterja pač.

Tako bi rekli, če bi ne prebrali knjige njegovega nekdanjega moštvenega kolega in sotekmovalca Tylerja Hamiltona. Ob tem se človek zgrozi: ne zaradi opisa, kako so se vsi dopingirali, temveč zaradi tistega, kar je bil po Hamiltonovih besedah Armstrong sposoben zakuhati onim, ki so se mu ali zamerili ali pa bi mu utegnili biti nevarni na cesti. Človek je bil brezobziren, da te kap. Hamilton v knjigi piše, da ga je Lance zašpecal Mednarodni kolesarski zvezi (UCI). Zašpecal ga je, ker mu je Tyler postal prenevaren tekmec. To je Hamiltonu zaupal Floyd Landis, tisti Američan, ki je tudi zmagal na Touru, pa so mu lovoriko zaradi dopinga odvzeli.

Za tistimi, ki so si drznili podvomiti o njegovi čistosti, je Lance poslal zasebne detektive, ki so ljudem prisluškovali in jih zasledovali, grozil jim je in jih skušal podkupiti, tako ali drugače. In tu, dragi ljubitelji športa, nismo več pri kolesarstvu, ampak zgolj pri človeku s slabim značajem. Ja, res je prebolel raka, a se ob tem ni nič naučil, brez slabe vesti je uničil življenje mnogim in še mnogim bi ga verjetno poskusil, če bi ga Američani ne stisnili v kot.

Tudi Tyler Hamilton, junak knjige Skrivna dirka (Hidden Race) je bil zasačen pri dopingu, jemal ga je tam, od koder je prihajal – in morda še – tudi v Slovenijo, pri španskem superdoktorju Eufemianu Fuentesu, ki zdaj »dela« na Kanarskih otokih (kjer pozimi trenirajo mnogi profiji). Fuentes in Slovenija sta si (bila?) blizu. Kolesarstvo bo morda kmalu šport, kjer se bo težko dopingirati, ne da bi te kmalu dobili. No, pri Fuentesu so našli znake, da naj bi gospod delal še s slovitimi tenisači, atleti, nogometaši. Vprašanje je, kdaj se bo začel lov za dopingom v nogometu. Lance ni zatožil nikogar, ki ga je oskrboval – ne zaradi ferpleja, tega ne pozna, temveč zato, ker ve, da tu ni heca. Ne gre le za denar, gre za glave. Nogomet je tisočkrat večji posel kot kolesarstvo in prvi, ki bodo začeli brskati tam, si bodo sami napisali osmrtnico.

No, a še nekaj: kar koli si že mislimo o Armstrongu, bil je eden najboljših kolesarjev vseh časov. Zmagoval je, tekmoval pa je vedno le med tistimi svoje vrste. Na koncu, pod črto, vedno ostane le dobro in slabo: za njim je ostala fundacija za boj proti raku, ki je storila veliko več dobrega, kot je Lance slabega športu. Drugače od slovenskih preprodajalcev in predpisovalcev dopinga, za katerimi prevečkrat ostajajo žalostne usode slovenskih kolesarjev. Vse se ve, stori pa nihče nič.

Povezane vsebine

Predstavitvene informacije