»To je naša priložnost. Igra na remi nas ne zanima, to se ne izide nikoli, zanima nas zmaga,« je včeraj nadvse zgodaj dejal Kristjan Čujec, ki je bil z mislimi že na obračunu Slovenije in Azerbajdžana nocoj ob 20.45. Če Slovenija ne izgubi, je že prva v skupini, zagotovi pa si napredovanje med osem najboljših v Evropi. S Čujcem smo se pogovarjali nekaj minut po polnoči, po uspešno opravljeni dopinški kontroli. Ni bil sam, družbo mu je delal še soigralec Alen Fetić, skupaj s kolegi so avtorji senzacionalne zmage slovenske reprezentance v dvoranskem nogometu proti Italiji. Slovenci so bili na evropskem prvenstvu v Antwerpnu od azzurrov boljši s 3:2.
Srce pustili na igrišču
Enajst let je dolga pot, ki jo je moral slovenski dvoranski nogomet prehoditi, da je v sredo zvečer naša reprezentanca prišla do prvih zlata vrednih točk na velikem tekmovanju. »V prvem polčasu nismo igrali dobro, potem je bilo boljše, a smo za 1:2 izgubili žogo. Težko se je bilo zopet sestaviti,« je povedal italijanski selektor Roberto Menichelli, sicer tudi dobri prijatelj trenerja slovenskega prvoligaša Gorice Luigija Apollonija. »Igrali smo proti ekipi, ki je v izvrstni formi! Na to sem ves čas opozarjal, ko sem napovedoval to tekmo. Če danes nisi boljši od tekmeca, imaš težave,« je pristavil Italijan. Slovenci so odločno začeli; za 1:0 je zabil debitant Gašper Vrhovec (na tribunah je pesti zanj stiskal oče Andrej, ki je prišel v Belgijo s sedmimi prijatelji iz Litije). Italijani so izenačili, a je bilo tako le dobro minuto. Na 2:1 je povišal Čujec, na 3:1 pa ob italijanski igri z igralcem vratarjem Igor Osredkar. Prav ta zadetek naj bi v italijanskem taboru dvignil precej prahu! »Zelo dobro smo igrali z igralcem vratarjem v polju. Potem pa je sodnik priznal zadetek, čeprav je bila žoga 20 centimetrov v avtu. Popravite me, če se motim. Ne morem razumeti, kako so mogli Slovenci potem nadaljevati igro,« je bentil selektor zahodnih sosedov, a mu ni pomagalo.
V slovenskem taboru niso skrivali, Italijani so se vse te dni, do nedelje so v istem hotelu, vedli precej vzvišeno. Kapetan Osredkar in soigralci so to hitro opazili. Tudi to je bil motiv, da so na tekmi grizli kot psi in prisilili tekmeca v napake. »Zmagali smo zasluženo, vse smo dali od sebe. Vsak od nas je pustil srce na igrišču. Zato smo zmagali. Ni bistven denar, ampak srce,« je morda Alen Fetić še najbolje opisal potek tekme z Italijo. Belgijci imajo radi futsal. Tekme so dobro obiskane, finale pa že razprodan. Poglavje zase je hotel, ki je lično urejen in sila strateško umeščen. Korak od njega je glavna železniška postaja, kjer mrgoli draguljarn in zlatarn, na drugi strani pa se hitro pride do avtoceste in dvorane. Osebje je prijazno, manj kakovostna je hrana. Igralci so počasi siti makaronov in riža, vodstvo reprezentance pa zmajuje z glavo, vedoč, da bi bilo v Sloveniji precej bolje. Stane Kokalj, referent za futsal pri NZS, je bil tisti, ki je pred dvema letoma pripravljal kandidaturo, prvenstvo pa bi gostila Ljubljana v Stožicah. A so zmagali Belgijci. Čez dve leti pa bo prvenstvo v Srbiji.