Šest Mojstrančanov meri olimpijski čas

»Do olimpijskih iger v Londonu bom doma, v Mojstrani, le en dan. Te dni sem se vrnil iz Helsinkov z evropskega prvenstva v atletiki. S hčerko Špelo, ki je končala študij na medicinski fakulteti, sva delala na atletskem mitingu diamantne lige v Parizu,« skromno pove 49-letni Aleš Podrekar iz Mojstrane.

Nekdanjemu vrhunskemu smučarju in članu reprezentance je vse do poškodb na 17. pokalu Vitranc čas meril oče Mato, ki je z vztrajnostjo in znanjem v desetletjih blagovno znamko Timing Mojstrana zgladil do visokega sijaja. V Mojstrani je bil močan smučarski klub, ki je prirejal tudi tekmovanja FIS. »Začelo se je pozimi 1984/85 z velikimi tekmovanji, svetovnim pokalom, ko so bile v takratni državi zimske olimpijske igre. Ekipa je rasla in na balkanskih igrah ob odprtju atletskega štadiona v Šiški smo Bolgarki Jordanki Donkovi izmerili svetovni rekord na 100 metrov z ovirami,« sega v spomine Mato, ki še vedno dela in svetuje.

»Londonske olimpijske igre bodo zame sedme po vrsti. Z napravami Swatch Group, kjer so združene blagovne znamke Longines, Omega in Tissot, opremljam progo za tekmovalce kajaka na divjih vodah, do desettisočinke natančno merimo čas kolesarjem, gorskim kolesarjem, čas pri tenisu, atletiki in drugih športih,« dodaja Aleš, ki ohranja umirjenost in natančnost, ki ju cenijo naročniki.

Po stopinjah Anžeta Kopitarja

»Za atletiko imamo nekaj ton opreme. S štirimi kompleti krožimo po svetu. V ekipi, ki dela v tujini, nas je osem iz podjetja Timing Mojstrana. Šest nas bo na olimpijskih igrah v Londonu. Če povem bolj plastično, imamo za triurni atletski miting dva dneva priprav, nato pa, skupaj s televizijskimi ekipami, nato še generalko. Hči Špela je za kamero, s katero sodnikom zagotovimo posnetke v ciljni črti, kjer so še tri kamere, da njihove odločitve niso sporne. Ko smo nedavno delali v Zagrebu na evropskem prvenstvu v kajaku, smo sodnikom posredovali posnetke finiša, v katerem so priveslali skozi cilj trije tekmovalci v tisočinki sekunde.«

V ekipo je Aleš vzel tudi najstarejšega, 28-letnega sina Luko, 18-letni Jaka pa igra hokej v istem klubu na Švedskem, kjer je vzpon začel tudi Anže Kopitar. Najmlajšemu Podrekarjevemu, 11-letnemu Anžetu, je Jaka vzor, zato ima hokej absolutno prednost. Ko je Aleš letos delal v ZDA in je imel nekaj dni prosto, je odpotoval v Los Angeles ter si ogledal Kopitarja v finalni tekmi lige NHL.

»Anžetov oče Matjaž mi je pomagal, da sem dobil vstopnico. Bilo je res pravo doživetje,« dodaja Aleš, ki rekreativno igra hokej za domačo ekipo.

Že pred leti je odkril, da je dobrih 800 metrov višinske razlike – od vstopa na pot na Jerebikovec (1593 m), najvišji vrh Mežakle – odlična priložnost za nabiranje kondicije in odklop. Zaradi dela je v tujini vsaj dvesto dni na leto, a si vzame čas tudi za to goro, s katero se spogleduje z domačega praga. Na leto je vsaj stokrat tam in skupni seštevek se bliža številki 10.000.