Luka Simšič je kot vratar igral za slovensko in jugoslovansko reprezentanco v hokeju na ledu, njegov sin Nik velja za enega največjih upov slovenskega hokeja. Niso redki, ki ga primerjajo celo z Anžetom Kopitarjem. Kljub temu ostaja nadobudni Slovenec z obema drskalkama trdno na tleh, tudi zaradi trdega dela v klubu Södertälje SK iz predmestja Stockholma. »Igranje v tujini je pomembno za moj hokejski razvoj, saj ob več treningih, večjem poudarku na taktičnem področju in močnejši ligi veliko hitreje napredujem. Poleg tega je tukaj veliko večji poudarek na fizični pripravi igralcev, saj imamo ne glede na tekme poleg treninga na ledu vedno vsaj eno uro treninga z utežmi,« pripoveduje Nik, ko ga ujamemo med dvema treningoma in pripravo na novo tekmo; v tej sezoni jih ima v nogah že več kot 70.
Ostrooki Ivo Jan
Nik ima 15 let, na Švedsko je odšel lani. V Sloveniji je bil za razred ali dva boljši od vrstnikov, igral je za ljubljansko Olimpijo. Njegovo suverenost je opazil tudi naš hokejski as Ivo Jan, ki je malega Nika – ta je od lani zrasel s 177 na 182 centimetrov – priporočil avstrijskemu partnerju, menedžerju, in po zaslugi slovensko-avstrijske naveze je Nik dobil vabilo za preizkušnjo v Skandinaviji. Trajala je en teden, z njim je šel oče. Zadnji dan preizkušnje so ga povabili, da se jim pridruži. Oče prizna, da je na sinov odhod gledal precej racionalno, žena pa je bila precej bolj čustvena. »Veliko smo govorili, pri prepričevanju so pomagali tudi moji prijatelji, Hebar in drugi, ki so ji jasno povedali: 'Če hoče kaj narediti iz sebe, mora na tuje.'« Odločitev ni bila lahka, tako mlad, pa že v svet. »Nekaj mesecev smo razmišljali, kaj storiti,« glava družine razkrije dilemo. Nik je na sever odpotoval 23. julija. V švedskem klubu igra za dve ekipi (U16 in U18), trenira s tremi, zadnje čase intenzivno z zasedbo U20, nad njim bedita trenerja Daniel Erikkson in Joachim Nillson.
Kopitarjev nasvet
V Södertälju je velik pečat pustil Anže Kopitar, ki je igral tam v obdobju med 2004 in 2006. Naš najboljši hokejist je začel v mladinskem moštvu, za člane pa je odigral 83 tekem, zabil 37 golov in imel 35 podaj. »Preden se je Nik odločil, sem govoril z Matjažem Kopitarjem, ki je sina prav tako poslal v Södertälje. Opozoril me je, da je zelo pomembno, da fanta sprejmejo. Mislim, da so Nika sprejeli,« Luka pove s pomirjenim glasom.
Starši niso hoteli, da bi morda eno leto igral hokej in ne bi imel stika s šolo
»Ob pomoči dedka in babice smo ga vpisali v prvi letnik ljubljanske euro gimnazije, kjer po izpitih prek spleta opravlja svoje obveznosti.« Prihodnje leto se bo vpisal v eno od švedskih športnih gimnazij. Švedščino že kar dobro razume: »Težave mi dela samo izgovarjanje.« Stanuje pri trenerju, stanovanje ga stane okoli 350 evrov na mesec, še toliko so drugi stroški, perilo mu perejo v klubu. Do dvorane ima slab kilometer. Ko še ni bilo tako mrzlo, se je tja vozil s kolesom. Vstaja pred šesto, po jutranjem treningu sta na vrsti učenje in šola, med 16.30 in 21.00 je spet na ledu.
»Priden je,« nadaljuje oče, ki je vesel, da je Nik ostal skromen in odločen. Vsak mesec ga obišče nekdo iz družine. »Za 50 evrov letimo iz Budimpešte v Stockholm,« pravi Luka, ki je na vrsti za obisk konec marca, ta mesec na sever potujeta žena Brigita in hči Nika. Kot otrok je Nik sanjal, da bi kdaj zaigral v severnoameriški poklicni ligi NHL. S pristopom, z delavnostjo, s talentom ter ščepcem sreče je mogoče prav vse. Tudi liga NHL.
Pravilo očetov
Prve drsalke je Nik dobil pri treh letih, oče mu jih je kupil v Nemčiji, kjer sta ga z mamo obiskala. Samo Kumar mu je podaril prvo palico, saj nepisano pravilo pravi, da hokejisti nočejo, da gredo sinovi po njihovih stopinjah. Pri šestih je začel trenirati, za to je prva izvedela mama. »Meni ni hotel povedati, saj se je bal, da bom užaljen, ker ni hotel biti vratar,« pojasni oče Luka.