Če je imel kdo smolo na svoji športi poti, potem jo je imel Sani Bečirovič. Začelo se je s hudo poškodbo kolen in dvema operacijama, ki sta mu pustili več kot 200 šivov. Oče Memi Bečirovič je jokal, ko je doktor Lelli v Bologni po operaciji razlagal, naj bodo domači srečni, če bo sploh še hodil. Z jekleno voljo, večjo kot Triglav, se je vrnil. V vrhunsko košarko. Za nameček je leta 2007 s Panathinaikosom postal še evropski klubski prvak.
Danes je jasno, da se Sanijeva kariera počasi izteka. V zadnjih dveh letih pa je imel z igranjem v novomeški Krki (tam je postal pokalni in državni prvak) izjemoma precej smole. V sezoni 2013/14 je začel igrati v iranskem klubu Foolad Mahan, ki pa ni izpolnil pogojev, zato ga je predčasno zapustil. Na arbitraži je bil spor sicer odločen v njegovo korist, a se je lahko za cekini obrisal pod nosom. Klub je propadel, Sani je ostal brez 300.000 evrov. V tej sezoni se je podal v Italijo. Začel je v drugoligašu Forliju, ki pa mu je sredi sezone zmanjkalo denarja. K sebi ga je zvabila tretjeligaška Piacenza. A se je glavni mecen kluba uštel, Sani pa je vnovič potegnil kratko in ostal kot riba na suhem. Tik pred koncem prestopnega roka v slovenskem državnem prvenstvu se je celo omenjalo, da bi vnovič oblekel dres Uniona Olimpije, a se ni zgodilo, da bi z očetom Memijem združil moči.
Bolj ali manj je jasno, da v tej sezoni ne bo več igral. Ves svoj čas in energijo usmerja v košarkarsko šolo, ki jo na Štajerskem vodi njegov prijatelj in trener Matjaž Čuješ. »Sani prebije veliko časa z nami, hodi na sestanke ter pomaga,« pove Jan Ternjak, še eden od tesnih sodelavcev pri projektu košarkarske šole. Prav tej Sani namenja veliko pozornost. Pred slabim mesecem je kot prvi slovenski košarkar predstavil svojo maskoto Sany Boy. Otroci so jo sprejeli za svojo. »To je še en dokaz, da smo na pravi poti. To nam daje še večji zagon,« je ponosen na storjeno tudi na tem področju. Kot nam je uspelo izvedeti, se bo njegova šola širila tudi prek meja Štajerske, kjer so postali pojem kakovostnega in resnega dela z otroki.
Sani pa še ni rekel zadnje na svoji športni poti. »Rad bi se dostojno poslovil,« prizna 33-letni branilec, ki bi v novi sezoni rad igral v klubu, kjer ne bo pretresov, on pa bo imel eno od vlog. Ve, da naslovne niso več zanj, pomaga pa lahko še vedno. »Povsem ga razumem. Želi oditi kot zmagovalec, predvsem pa ne na način, kot se mu je zgodilo v Iranu in Italiji,« ga pri odločitvah podpira oče Memi, ki sina pozna v dno duše. Še več, prepričan je, da bo šel sin po končani karieri med trenerje. Zakaj, ga pobaramo. »Kar poglejte, kako je Sani igral. Bil je branilec, vse je videl na terenu. A čas za trenerstvo bo napočil takrat, ko se bo sam tako odločil.« Memi meni, da se bo sprva kalil kot pomočnik, potem pa kmalu skočil na stolček prvega trenerja. »Tudi sam bi ga imel za pomočnika. Saj mi je že pomagal, ko sem vodil Irance,« je razkril Memi.