Sani se bo v Paoju zdaj drl na druge

Slovenski klubi ne dohajajo visoke evropske košarke, stik pa Slovenija drži z igralci in trenerji. V evroligi imamo Saša Filipovskega (vodi poljskega prvaka Zielono Goro), zdaj tudi Sanija Bečirovića. Nasmejani in dobrodušni Bečirović, 34 let je dopolnil, je včeraj uradno sklenil igralsko kariero in pogumno zakoračil med trenerje. »Ne bodo se več drugi drli name, zdaj se bom jaz nanje. Tega se veselim,« je Sani v svojem slogu napovedal novo vlogo. Pred tremi tedni ga je k sodelovanju povabil srbski selektor Saša Đorđević, ki je postal trener slavnega Panathinaikosa. Sani bo njegov pomočnik.

Z Đorđevićem sta izvrstno sodelovala v Italiji, v Benettonu je bil v sezoni 2011/12 Sale trener, Sani pa igralec. »Lepo leto sva preživela. Saša je bil kriv, da sem v sebi spet odkril voljo do igranja in zabavanja na parketu. Košarka je le igra, ki pa se igra za navijače,« razkriva Sani Bečirović, kako sta z Đorđevićem stkala pristen odnos. Da je Đorđević postal trener v Panathinaikosu, je posredno botroval tudi Sani. Bil je v stiku z nekdanjim kapetanom Panathinaikosa Fragiskosom Alvertisem, ki je danes moštveni menedžer. Pao je bil brez trenerja (odpustili so Duška Ivanovića, potem še Sotirisa Manolopulosa), je pa beseda nanesla tudi na to, kdo bi lahko bil trener. Sani se je spomnil Đorđevića, ki bi Panathianikosu lahko vrnil nekdanji šampionski lesk. Grki so šli v akcijo in sklenili pogodbo, Sani je bil primerno nagrajen. Sale ga je hotel za pomočnika. »Izjemno sem počaščen, da me je doletela ta čast. Želim si, da vnovič doživim to, kar sem v dresu Panathinaikosa dosegel kot košarkar,« Bečirović ne skriva želja in ambicij. Takšen je bil tudi kot košarkar. V najboljših letih so ga primerjali celo z Draženom Petrovićem. »Danes bi bil vesel in ponosen, če bi lahko dosegel toliko, kot je moj oče Memi,« pa Sani Bečirović razkrije, česa si želi v trenerskih vodah, kjer se je dobro znašel njegov oče.

Zmaga trme

Prav z očetom Menijem sta razvila poseben odnos. Memi je bil nepopustljiv, a je vseskozi verjel v svojega prvorojenca. Po igranju v Slovenski Bistrici in Laškem je leta 1999 podpisal šestletno pogodbo z Olimpijo, čez dve leti se je preselil v Bologno. Pravljica pa je bila surovo prekinjena. »Pri 20 letih sem ostal brez hrustanca. Imel sem koleno 60-letnika. Rekli so mi, da ne bom več igral košarke in da me bo vsak dan bolelo. Veliko so vedeli o meni, ne pa tega, da sem trmast,« se Sani Bečirović spomni dni, ki jih je preživljal v bolnišnici. Od januarja 2002 do marca 2003 so mu zaradi prirojene napake trikrat operirali kolena, rane so mu zdravniki zakrpali s 110 šivi. »Bodite srečni, če bo fant lahko normalno hodil, košarke pa ne bo več igral,« je takrat menil dr. Lelli. Ko se je Sani po posegu zbudil, sta bili ob njem mati in sestra, očeta Memija ni bilo. Jokal je na hodniku, čeprav je ženski del družine Sanija prepričeval, da to ni res. »Želel sem si, da bi odigral le še eno samcato tekmo. Iz košarke nisem hotel na takšen način,« je bila Bistričanova pobožna želja, a se je postavil na noge in leta 2007 prav s Panathinaikosom postal evropski klubski prvak. »Imel sem srečo, da so mi v najtežjih trenutkih ob strani stali družina in prijatelji pa tudi prave ljudi sem srečal, ki so usmerili tok moje kariere,« Sani Bečirović ob slovesu ni pozabil na tiste, ki so krivi, da se je včeraj poslovil zadovoljen.

V dresu Slovenije je zbral 52 uradnih nastopov, 551 točk je dosegel. Zagotovo bi bile te številke višje, če ne bi bile na poti ovire. Leta 2011 ga je globoko užalil in prizadel takratni selektor Božidar Maljković, ki je Sanija na novinarski konferenci razglasil za invalida. Mario Kraljević, Rašo Nesterović, Marko Milić, Slavko Kotnik, Jasmin Hukić, Boki Nachbar, Smiljan Pavič, Dejan Jevtović, Ivica Jurković, Saša Dončić in Goran Jagodnik so včeraj prišli pozdravit Sanija, ki se je košarkarskih sopotnikov odkrito razveselil. »To pomeni, da sem na svoji poti naredil nekaj dobrega. To šteje, toplo mi je pri srcu,« je ganjeno dodal Sani Bečirović, ki bo po novem več časa namenil košarkarski šoli.