Sagadinov učenec postal košarkarski bog v Turčiji

LJUBLJANA – V turški klubski košarki se vrtijo milijoni evrov, klubi kar tekmujejo, kateri bo imel višji proračun. Menda vodi Darušafaka, ki ima več kot 30 milijonov evrov, za petami sta ji giganta Anadolu Efes in Fenerbahče. Darušafako vodi nekdanji trener NBA David Blat, na klopi Efesa sedi Hrvat Velimir Perasović, Fenerju poveljuje Željko Obradović. Niti milijoni in trenerske veličine pa niso bili dovolj v boju z Banvitom, leta 1994 ustanovljenim klubom, ki je pred manj kot tednom dni postal turški pokalni prvak. Ekipo Banvita vodi 42-letni Sašo Filipovski, v njej sta slovenska reprezentanta Edo Murić in Gašper Vidmar.

Padali kot domine

»Smo lepa mala košarkarska zgodba, v kateri si mali Janez upa delati velike stvari. Predvsem pa je temu našemu malemu Janezu dovoljeno imeti velike sanje. Ta naš Janez je naša ekipa, ki temelji na dobri in pozitivni energiji in kakovostnem sodelovanju. Podpiramo se, smo drzni, imamo sanje. Tekmujemo z najboljšimi. Veseli smo, ker smo v košarkarski svet poslali jasno sporočilo: treba je biti drzen. Nič pa ni narobe, če se počutiš dobro in imaš velike sanje,« je Filipovski na svoj način opisal razmere v turški klubski košarki. V manj kot tednu dni je njegov Banvit ugnal evroligaše Darušafako, Galatasaray in Efes, vmes pa še prvo ekipo lige prvakov Bešiktaš.

Uspeh Banvita odmeva. »Filipovskega v Turčiji zelo spoštujejo,« nam iz prve roke zaupa Sead Galijašević, košarkarski agent in izvrstni poznavalec turške košarkarske scene. »Pa saj se niti ne zavedamo, kaj smo dosegli. Mislim, da smo bili po uspehu preveč utrujeni. V štirih dneh smo malo spali in premagali dva evroligaša ter najboljšo ekipo lige prvakov. Pokalni turnir v Ankari je bil zahteven in naporen,« nam na poti iz Ankare pove Filipovski. Do Bandirme, kjer domuje Banvit, so pokalni prvaki potovali – z avtobusom! Pozimi je zaradi vetra često moten prevoz z ladjo, ki Bandirmo povezuje z Istanbulom, letalskim oknom v svet za Banvit. Da se ognejo vsem težavam, je Filipovski z ekipo potoval z avtobusom.

Jokali od sreče

»Moji šefi so jokali od sreče, to je bila prva lovorika tudi za njih. Nekateri so v klubu od leta 1994. Dolgo so čakali na to. Podjetje Banvit daje kruh 15.000 ljudem, veliko vlagajo v košarko in so bolj korektni z mano,« hvali lastnike kluba, v katerem je Filipovski bog. »Težko opišem te občutke. Presrečen sem. Zaradi vseh ljudi okoli sebe. Za starše, moje otroke in partnerico, ljudi okoli mene – igralce, trenerje... Za vse, ki so del mojega življenja. Ni lahko biti trener in imeti take podpore. Bistveno je, da zadržimo dobro počutje. Nisem še srečal človeka, ki bi mu slabo počutje dalo kaj dobrega. Ne smemo zaspati na lovorikah,« je na trenutke že gledal naprej.

Filipovski je hvaležen za podporo tudi navijačem, ki klubu stojijo ob strani, saj so ga sprejeli za svojega, čeprav je prišel šele poleti lani. Turško okolje ga je obogatilo. Ne skriva, da je doživel precej sprememb. »Če pogledam nazaj, 15, 20 let, pri sebi opažam veliko razliko v drznost in dojemanju ter sprejemanju porazov, ki so sestavni del življenja. Prav tako strahov, s katerimi se soočamo. Spoznal sem, da je zunanji svet odsev notranjosti. Verjamem v to, da človek dobiva preprosto to, kar je,« razmišlja trener, ki se mu v prihodnjih sezonah obeta odmeven prestop. Do takrat bo vesel, ker sta se v njegovi ekipi dobro znašla rojaka Edo Murić in Gašper Vidmar. »Edo povezuje notranjo in zunanjo linijo, Gašper pa je naš steber pod košem,« opiše slovenska reprezentanta. Hvali tudi svojo trenersko ekipo, ki mu stoji ob strani: Rüchan Tamsöz, Miroslav Radošević, Boban Mitev in Ertan Bedir.

Dober matematik in šahist

Za Sašem je pestra življenjska pot. Do 13. leta je živel v Skopju, kjer je spoznal svojega prijatelja in zdaj še sodelavca Bobana Miteva. »To so bili skopski derbiji v igri tri na tri, zeleni bloki proti rdečim!« se spominja Sašo. Nato se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je bival dedek. Filipovski je hodil na OŠ Prežihovega Voranca Ljubljana, bil je dober matematik in izvrsten šahist. Leto dni je celo treniral pri Olimpiji, potem pa se je zapisal Ježici. Šolal se je na bežigrajski gimnaziji, potem še na fakulteti za šport. Kmalu je postal drugi pomočnik Zmaga Sagadina pri Olimpiji, potem je asistiral Tomu Mahoriču. Na samostojni poti je vodil poljski Turow in Stelmet, ruski Lokomotiv in italijansko Romo, bil je tudi pomočnik Duška Vujoševića v moskovskem CSKA.

Na prvem mestu je družina, začenši s starši. »V letih sta že. Vesel in ponosen sem, da sem rasel v športni družini. Malo jih ve, da sem sin Filipa Filipovskega, ki je soustvarjal številne velike nogometne vratarje. Mama Majda je bila zelo delavna in ambiciozna, zaposlena je bila na ministrstvu za zunanje zadeve, meni pa je vcepila samodisciplino in delavnost,« z izbranimi besedami spregovori o materi in očetu. Ne skriva, da ne živi več z bivšo ženo in materjo svojih otrok. To je bila izkušnja, ki ga je potrla, a se je znal postaviti na noge. »V življenju je tako – ko se ena vrata zaprejo, se druga odpro. Vsi ljudje, ki so bili ali so v mojem življenju, so vplivali na to, da sem to, kar sem. Zelo sem vesel, da mi moja partnerica Aleksandra stoji ob strani. Res je prava Belokranjka z močno življenjsko energijo,« v svojem slogu spregovori o svoji novi partnerici, v kateri je našel, kar je iskal. »Vesel sem, ker me moja sedanja življenjska sopotnica tako močno podpira in soustvarja življenje z mano. Imam dva krasna sinova. Starejši Filip (mlajši je Luka) je ravno v nedeljo, le nekaj ur pred mano, osvojil pokal. S Heliosovo ekipo do 13 let je postal zmagovalec mini pokala Spar. Na isti dan sva osvojila zlato medaljo. Vesel sem, ker v tem času živimo kot sodobna družina – midva s partnerico, njena hči in moja dva fanta. Navzven smo malce nevsakdanja družina, a se imamo zelo radi. Delujemo najbolje, kot lahko!«