Ko beseda nanese na biljard, marsikdo ne pomisli najprej na šport, ampak na igro, ki jo igramo s prijatelji v lokalu, ob pivu. Tisti, ki vedo, da je to tudi resen šport, pa ga razumejo predvsem kot moško igro. A prikupna najstnica Ana Gradišnik niti malo ne spominja na džentelmena in tudi v gostilni ob pivu je ne boste videli.
Igra pa biljard. In to odlično. Oktobra bo dopolnila komaj 18 let in ima za seboj že več sto turnirjev, s katerih je prinesla ogromno pokalov in medalj. Koliko natančno, niti ne ve. Trenutno tekmuje v mladinski in članski konkurenci. Marca je pometla s konkurenco več kot 60 udeležencev na članskem državnem prvenstvu, ki se ga je udeležila kot edino dekle, letos pa je med drugim osvojila tudi tri medalje na evropskem mladinskem tekmovanju.
Pred dvema letoma je odpotovala na svetovno mladinsko prvenstvo, kjer jo je premagala le takratna svetovna prvakinja, z biljardno palico pod roko pa je obiskala tudi Kitajsko. V Sloveniji je trenutno edina predstavnica nežnejšega spola, ki se s tem športom ukvarja na tako visoki ravni. Druga dekleta so že kmalu obupala, ko je kar niso in niso mogla premagati, zato so njeni nasprotniki v glavnem fantje.
Želi si naslova svetovne prvakinje
»Na začetku so me gledali bolj postrani, a ko sem na državnem prvenstvu zmagala med samimi fanti, je sledilo tudi njihovo spoštovanje,« pove maturantka, ki ji je bil biljard tako rekoč položen v zibelko. Z njim sta zasvojena njen brat Mitja, predsednik Biljardne zveze Slovenije in predsednik kluba Ilirija, ki je pozneje pod svoje okrilje vzel tudi Ano, in oče Branko. Biljardno mizo imajo seveda kar pod domačo streho in pri približno petih letih so barvite krogle zamikale še najmlajšo. Bila je premajhna, da bi brez pomoči segla čez rob, zato je na začetku krogle v luknje streljala tako, da je stala na posebni pručki. Tri leta pozneje se je igri posvetila nekoliko resneje in že po enem letu obiskala svoj prvi turnir, kjer je osvojila tretje mesto.
Kljub več kot obetavnemu začetku je za nekaj let palico postavila v kot, zdaj pa se od nje že skorajda sedem let ne loči več. Uspešna dijakinja bežigrajske gimnazije si zaradi šole ni mogla privoščiti toliko treningov, kot bi si želela, kar pa bo zdaj, po opravljeni maturi, nadoknadila in življenje za eno leto podredila biljardu. Treningi so naporni kot pri vsakem profesionalnem športu, tisti najboljši vajam v udrihanju krogel namenijo po osem ur na dan.
Ana si želi, da bi biljard ostal njeno življenje tudi v prihodnje, da bi nekoč osvojila naslov svetovne prvakinje, morda postala trenerka, odprla svojo biljardno šolo. »Pravzaprav ne vem, kaj me tako privlači pri njem. Rada tekmujem, zdi se mi zabaven, da je igra zahtevna, pa je zame še dodaten izziv,« v smehu pove ambiciozna najstnica, ki ji bo zagotovo uspelo uresničiti vse cilje in sanje.
