Strinjali se boste, da so maratonci posebneži. Danes, ko je tek zajel najširše množice in domače tekaške prireditve povzročajo že pravo evforijo, najboljši slovenski maratonec Roman Kejžar hudomušno navrže: »Škoda, da sem bil prezgodaj tako dober. Če bi danes dosegal tako dobre čase kot nekoč, bi bilo vse skupaj bistveno drugače. Ko sem v Torinu leta 2000 postavil državni rekord, so denimo v Delu objavili kratko vestičko o tem. Zdaj bi bil deležen prave promocije, pokroviteljev...« Da ne bo pomote, slovenski rekorder v maratonu (2:11:50) in polmaratonu (1:02:49) zaradi tega ni prav nič zagrenjen. Žilav in vzdržljiv, kot je, je namreč premagoval tudi obdobje, ko je osamljen sanjal o nastopu na olimpijskih igrah ter za to garal, garal, garal... Med maratonce je namreč prišel dokaj pozno, pri svojih 23 letih. »Čez vse težke ovire na moji poti sta me gnali močna želja in volja. Nismo zastonj maratonci, tako kot garamo na progi, se borimo tudi zunaj nje. Bil je boj za vsak dinar, ki si ga lahko vložil nazaj v atletiko. Imeli pa smo to srečo, da smo veliko tekmovali po Italiji, kjer se je dalo dobro zaslužiti. Tako smo nabrali denar, da smo se lahko sploh ukvarjali s tekom. Večkrat sem rekel, da bi že zdavnaj končal kariero, če bi bil metalec kopja ali krogle. Slaba plat tega pa je bila, ker smo preveč tekmovali. Pogosto sem šel na velika tekmovanja v avgustu, ko je bilo največ uličnih tekov, malih maratonov in maratonov. Večkrat sem šel na start izčrpan, preprosto nisi mogel dati od sebe toliko, kot bi sicer lahko ob normalnem počitku, regeneraciji. Danes je manj tekem, posamezni maratonec se lahko fokusira na svojo glavno tekmo in tam več pokaže,« pravi 49-letni Kejžar, ki je leta 1998 v Berlinu prevzel žezlo najboljšega maratonca od nekdanjega rekorderja Mirka Vindiša. Dve leti pozneje je postavil aktualni državni rekord v Torinu. »Ko sem dosegel državni rekord 2:11, sem bil prepričan, da bom naslednji maraton tekel pod 2:10, a to se ni zgodilo. Nastopi na olimpijskih igrah pa so bili uresničitev velikih sanj, rekord in olimpijski nastopi imajo pri meni enako težo. Nisem pa denimo dosegel uvrstitve med deset najboljših na olimpijskih igrah ali svetovnem prvenstvu. To bi bil potem vrhunec kariere brez konkurence. Na velikih tekmovanjih nisem dosegel takšnih rezultatov, kot sem jih bil sposoben, ker sem se preprosto preveč izčrpal na prepogostih tekmah, da se dokažem in dosegam norme.« S svojim rekordom bi bil danes med prvo deseterico evropskih maratoncev.
Olimpijske sanje
Na svojih prvih olimpijskih igrah, leta 2000 v Avstraliji (tisto leto je tekel najboljši čas), je pregorel v veliki želji, da bi se zavihtel med peščico najboljših na največji tekmi v življenju. V njem je gorela želja po dokazovanju, potem ko je iz tedaj nepojasnjenih razlogov izpadel iz olimpijske reprezentance štiri leta prej, ko so bile igre v Atlanti. »Že leto pred olimpijskimi igrami v Atlanti 1996 sem dosegel A-normo, tekel sem 2:15:19, norma pa je bila 2:16. Naslednje leto sem tekel še 2:15:50, tako da sem dvakrat dosegel normo. Na igre nisem šel, ker je obstajala kvota 40 športnikov, normo pa nas je doseglo več. Nekatere so pač izločili, ker nismo bili iz Ljubljane ali pa nismo poznali pravih ljudi. Tako sem ostal brez olimpijskih iger. Tisto leto je moja najbolj črna točka v karieri, razmišljal sem, ali bi sploh še tekmoval za Slovenijo. Eno leto sploh nisem nastopal za reprezentanco, tekel sem zase. Pozneje sem spoznal, da se ne da boriti proti... Šele pred dvema letoma sem izvedel, kako se je to dejansko zgodilo. Prste je imelo vmes tudi tedanje vodstvo AZS. Treba je bilo prispevati samo en podpis, da bi se eden izmed funkcionarjev odpovedal poti na OI in bi se sprostilo mesto zame. Pa je dejal, da potem sam ne bo videl iger...« se spominja Kejžar, ki ima tri olimpijske nastope, po Sydneyju (62. mesto) je tekel še v Atenah 2004 (54.) in Pekingu 2008 (67.) »Če bi poznali maratonsko zgodbo, naše napore... Dobro se spomnim tistega maratona v Torinu, kjer sem lovil normo za olimpijske igre v Atenah. Ko sem prišel na 41. kilometer, mi je trener Svetlan Vujasin rekel, da moram zadnji kilometer odteči v treh minutah. Ali sploh veste, kaj to pomeni, ko je vsak korak tako težak? To je za zjokat' ali pa se moraš v trenutku zbrati in poskusiti. Jaz sem takrat pred sabo videl samo olimpijske igre. Te in morda nobenih več v življenju. Takrat sem šel do konca, zadnjih 200 metrov sem silovito finiširal in bil deset sekund hitrejši od norme. S trenerjem sva se vesela objela, meni pa je v glavo šinilo, ali bo to res dovolj. Po tisti slabi izkušnji sem spet mislil, da se bo kaj kuhalo v ozadju,« ne zanika brazgotin razočaranja.
Tegobe Primoža in Žane
Leta 2009 je končal tekaško kariero z nastopom na Ljubljanskem maratonu, kjer ima dve zmagi, tudi zgodovinsko na prvi izvedbi maratona po ljubljanskih ulicah, ko je teklo vsega nekaj sto ljudi. S tem pa se je začela trenerska kariera, v kateri skrbi tako za rekreativce kot vrhunske dolgoprogaše. »Po koncu tekaške kariere sem res gojil sanje, da bi ustvaril ekipo vrhunskih maratoncev. Na začetku sem bil kar presenečen, saj smo bili zelo hitro uspešni. Že po enem letu dela smo maratonce prek Atletske zveze Slovenije poslali na evropsko prvenstvo, kljub temu da nismo imeli norme. Izkazalo se je za pravilno, do olimpijskih iger v Londonu 2012 se je zgodba razvijala fenomenalno. Tam smo imeli enega maratonca z A-normo, dva maratonca z B-normo in še tri maratonke z B-normo. V mandatu predsednika Petra Kukovice je bila ta zgodba dobro zasnovana. Pa sploh ni bilo potrebnih veliko sredstev; potrebovali smo priprave, da smo se zbrali, imeli smo enkratno ekipo. Spomnim se, da smo imeli na pripravah v Medulinu 30 atletov, ki so šli na dolžinski tek. Skupaj so bili vsi najboljši maratonci, z njimi pa še mlajši. To je bilo res nekaj enkratnega. Toda v zadnjih letih se je vse podrlo. Vsak maratonec zdaj skrbi zase, kolikor pač lahko. Danes so bistveno težji časi za maratonce kot v obdobju, ko sem tekel sam. Zato sem precej razočaran. Od zveze prejemam komentarje, naj se raje ukvarjam z rekreacijo. To je res slaba popotnica za nekoga, ki bi rad pomagal tistim, ki bi želeli uspeti v maratonu. Je pa to seveda slab signal za mlade, ki se tej garaški poti raje izognejo,« je Kejžar razkril po malem absurdni položaj maratoncev v obdobju, ko je tek postal religija za množice.
Kejžar med drugimi skrbi tudi za najboljša slovenska maratonca v zadnjih letih, Primoža Kobeta in Žano Jereb. Žal se tudi onadva spopadata z velikimi težavami, čeprav sta bila pred tremi leti olimpijca v Londonu. »Primož je že tri leta poškodovan, toda še vedno vztraja, bori se s poškodbo. Želim mu in hkrati upam, da se bo vrnil. Morda bo potreboval pol leta ali celo leto, da pride na nekdanjo raven, a je vprašanje, kako se bo telo odzivalo, ko bo pod polno obremenitvijo. Žana si je letošnje leto vzela za delno pavzo, za razmislek, kako naprej. V to jo je prisilil odnos atletske zveze, ki ji sploh ni dala pogodbe ne za lani ne za letos, čeprav si po rezultatih to zasluži. Čakamo na odgovor AZS, njena nadaljnja kariera bo odvisna od tega. Žana sicer trenira vsak dan, a ne tako močno, kot če bi tekmovala. Če bi bil odgovor AZS pravi, sem prepričan, da bi bil to zanjo tako močan signal, da bi v treh mesecih priprav odtekla olimpijsko normo. Moramo vedeti, da je v dveh letih treninga, ki ni bil vrhunski, saj je hodila v službo, tekla čas 2 uri in 35 minut. Če bi imela podporo zveze ali kakšnega sponzorja, da bi lahko trenirala dvakrat na dan, ne pa da vstaja ob petih zjutraj in trenira pred službo, po njej pa spet, sem prepričan, da bi se spustila pod 2 uri in 30 minut. To je za evropske razmere, ko maraton nekoliko stagnira, odličen rezultat,« je razložil naš najboljši maratonec iz Sorice. Med njegovimi varovanci je tudi slepi Sandi Novak, ki je konec septembra v Berlinu neuspešno naskakoval normo za paraolimpijske igre v Riu de Janeiru. Nista še vrgla puške v koruzo. Če bo dovolj denarja (stroški za ekipo na enem maratonu znašajo okrog 5000 evrov), bosta spet poskusila. Maratonci se pač ne predajo kar tako.
Berlin je meka za rekorde
Roman Kejžar je zrušil maratonski rekord Mirka Vindiša leta 1998 v Berlinu, tekel je 2:13:29. Na 19. kilometru je bil celo pred Ronaldom da Costo, ki je takrat dosegel svetovni rekord. »Na polovici proge smo imeli čas 1:04:43, kar je pomenilo moj osebni rekord na malem maratonu. Trener Svetlan Vujasin se je spraševal, ali bom sploh zmogel v takšnem ritmu naprej. Po mojem je razmišljal, kdaj bom omagal. Zdržal sem in zasedel 11. mesto, kar se mi zdi odličen rezultat.« Berlin ostaja prizorišče za doseganje svetovnih rekordov. Zadnjega (2:02:57) je tam lani tekel Kenijec Dennis Kimetto. Kje je sploh meja? »Pred leti so se že pojavila vprašanja, kdaj se bo svetovni rekord v maratonu spustil pod dve uri. Takrat sem dejal, da še vsaj deset let ne. Zadeva se počasi ustavlja. Pri takšni hitrosti je vsaka pridobljena sekunda na kilometer izjemen napredek, zdaj se lovi že polovica sekunde ali še manj. Res se mora vse poklopiti, treba je imeti dobre zajce (narekovalce ritma, op. p.), da se rekord izboljša za pol minute ali minuto. Pod dve uri? Ne vem, malo še počakajmo.« Kaj pa možnost za svetovni rekord na trasi Ljubljanskega maratona, ki je velika želja župana Zorana Jankovića? »Težko rečem. Je le nekaj takšnih vzponov, ki vplivajo na tako vrhunski rezultat. Mislim, da ni mogoče.«
