LJUBLJANA – V svetu kolesarstva pravega počitka v teh dneh ni. Čeprav je za kolesarji in spremljevalnimi ekipami dirka vseh dirk, kraljevska francoska pentlja, ki jo je na svoji koži izkusil tudi danes 44-letni Gorazd Štangelj. Prvič je bil v vlogi športnega direktorja novoustanovljene zasedbe Bahrain Merida. Ob skrbi za svojo ekipo se je potiho veselil tudi uspehov Zasavca Primoža Rogliča. Z nami je delil vtise o eni najtežjih preizkušenj v svetu kolesarstva.
Koliko potrebuje kolesar, da pride k sebi po taki preizkušnji, kot je Tour de France?
Tisti, ki najbolj trpi in je zelo utrujen, bo potreboval vsaj tri, štiri tedne. Problem teh etapnih dirk je, ker se tako močno utrudijo mišice na nogi. Tudi želodec in celotni organizem ne delujeta več optimalno, vse se ustavi. Tudi prebava. Da se to vrne v normalno stanje, je potreben čas. V kolesarstvu sta dve vrsti kolesarjev: eni, ki pridejo domov utrujeni, da komaj živijo, in drugi, za katere je bil Tour de France zgolj vrhunski trening.
Tisti zadnji so danes že spet na kolesih.
Kar nekaj jih bo nastopilo ta vikend na dirki v San Sebastianu, nekaj jih bo na dirki na Poljskem, kjer bom tudi sam. Predvsem bodo tekmovali tisti, ki so se na Touru počutili dobro, njihova forma pa je rasla iz tedna v teden. Ob pametnem načrtovanju lahko tako raven tekmovanja zadržijo povsem do konca sezone.
Kako pa športni direktorji dojemate in preživljate take dirke?
Pri nas gre bolj za stres. No, saj je ta prisoten tudi pri kolesarjih. Še posebno če ti ne gre, kot si načrtoval. Ker nisi sproščen, potem tudi psiha utruja telo.
Ste že delali analize po dirki?
Delamo jih kar sproti po vsaki etapi. Če si naredil kaj narobe pri pripravi na dirko, to ugotoviš že prvi teden. Sicer pa je po taki dirki brezpredmetno obremenjevati kolesarje z analizami. Eni so na oddihu, drugi načrtujejo sezono naprej.
Kako poteka vaš delovni dan na Touru?
Pa saj je na vseh dirkah podobno. V pogonu si od 7.00 do 21.00. Sprostiš se le v času večerje, a še takrat se za mizo pogovarjamo o zadnjih podrobnostih. Tekmovalcev ne želim obremenjevati s tem, a želijo vedeti, kaj jih čaka naslednji dan. Kolesarji so zjutraj kot zombiji. Ko se zbudijo, vedo le, kdaj morajo na start in kakšna etapa jih čaka. Na to se pripravijo. Prebudi jih zdravnik, potem jih že čaka kuhar, da jim pripravi zajtrk po njihovih željah. Prvi so na delu mehaniki in maserji, ki potrebujejo vsaj dve uri, da pripravijo ekipo za start, ne za etapo! Po navadi gremo na start vsaj dve uri pred začetkom. Zjutraj peremo avtomobile, natočimo gorivo. V zakulisju je precej dela, ki se ne vidi, delamo pa do zore do mraka.
Pa vi konkretno?
Moja naloga je, da zagotovim logistiko za nov dan – kdaj in kako gremo na etapo, kako potem po nastopu v hotel. Tik pred etapo seznanim ekipo s posebnostmi in pastmi. Poskušamo tudi predvideti, kaj se bo dogajalo ta dan, in se temu primerno taktično pripraviti.
Karavana zapusti start. Si za minuto ali dve oddahnete?
Kje pa! Sem tisti, ki je v spremljevalnem vozilu za volanom, ob meni pa je še drugi športni direktor. V avtu imava vse mogoče tablice, navigacije. Spremljava dirko, po radijski zvezi dajeva navodila ekipi. V pravem trenutku morajo dobiti pravo informacijo. Da jim ni treba biti ves čas na trnih. Če ne poveš nič pametnega, lahko to škodi ekipi, ki ni več sproščena, ampak zbegana. Povsem brez zaupanja in pravega vodenja.
Kako bi ocenili letošnji Tour kot športni direktor?
To je bil prvi nastop naše ekipe na francoski pentlji. Že uvodni dan smo izgubili prvega favorita za končno uvrstitev. Ion Izagirre si je zlomil vretenci in končal tekmovanje. Potem smo bili goli in bosi do konca dirke. Poskušali smo improvizirati, a dosti nismo iztržili. Bilo je nekaj uvrstitev med 10 na posameznih etapah, kar ni lahko, a to v kolesarstvu ne šteje. Upam pa, da smo si nabrali dovolj izkušenj, ki nam bodo pomagale v prihodnje.
Vaše delo verjetno pozorno spremljajo tudi v Bahrajnu, ki financira ta kolesarski projekt.
Seveda. Vsi se maksimalno trudimo, da več kot le dostojno zastopamo državo, ki je naš sponzor. Želimo biti zgled v vseh pogledih, ne le na tekmovališču. S tako ekipo, kot jo imamo, smo težko vse leto v vrhu. A sem prepričan, da bo krivulja naših uspehov zanihala navzgor.
Pred časom ste omenili, da bo ekipa pred novo sezono doživela spremembe.
Pred prvim septembrom o tem ne smemo govoriti. Lahko bi bila kaznovana ekipa, kolesar ali jaz. Počakajmo na začetek prestopnega roka, ko bo jasno vse. Praksa je taka, da je najpozneje do sredine dirke po Franciji že vse dogovorjeno.
Med zaželenimi kolesarji bo verjetno tudi slovenski as Primož Roglič. Kdaj ste prvič slišali zanj?
Bilo je pred štirimi leti, ko je še tekmoval za Adrio Mobil iz Novega mesta, od koder prihajam jaz. Njegovi sotekmovalci, med njimi Tomaž Nose, so mi povedali, da je pravi fenomen in posebnež. Z njim sem sodeloval kot selektor kolesarske reprezentance.
Zakaj je posebnež?
Drugače gleda na življenje. Pa saj so vsi talenti in fenomeni posebneži. Delal sem s številnimi takimi asi in šampioni. Vsi so isti. Rogla pa z zadnjimi rezultati kaže značilnosti velikih šampionov.
Primož gleda na svet povsem brezskrbno. Briga ga za vso okolico. Počne, kar mu v tistem hipu ustreza. Prihaja iz smučarskih skokov, to je njihov življenjski stil. A tega mu ne gre oporekati – pri delu in treningu je tako osredotočen in popoln. Naredi vse in še več!
Pravijo, da je Primož včasih prava uganka.
Prav imajo. Ne veš točno, kaj lahko pričakuješ od njega. Ko sem delal z njim, nisem bil vsakič prepričan, da bo zjutraj prišel, čeprav smo se domenili. Včasih daje občutek, da se mu za vse j***. A to ni res! Še posebno ko izveš, kaj vse je naredil za rezultate, ki niso naključje. Vsi smo potiho upali, da bi mu uspelo kaj takega. Veliko slovenskih kolesarjev je upalo na to, precej poizkusov je bilo. Rogli pa je uspelo. Res je, tudi z nekaj sreče, a to zmago je iskal! Ni prišla kar sama. Za Primožem je izjemna sezona. Zmaguje že od februarja!
Nekateri v njem vidijo celo bodočega zmagovalca dirke po Franciji.
Sanje so dovoljene. A kolesarstvo je zelo specifičen šport. Rogla je mlad in nadarjen. Prvi njegov cilj naj bo, da pride med deset najboljših na Touru. Alberto Contador že pet let poskuša priti do zmage v Franciji, pa ne gre. Da zmagaš, moraš biti brezhiben tri tedne. Treba bo še precej dela in izkušenj. Naj Primož poizkusi, pa bo videl, do kod ga bo neslo. S talentom je dokazal, da je do zmage na Touru res sposoben priti!
Rekli ste, da ste upali, da bi Rogliču na Touru uspelo. Torej kot športni direktor ne pozabite svojih korenin.
Ko vidiš v begu Slovenca ali Hrvata, pa ni pomembno, v katerem dresu je, navijaš za njega. Poskušaš pomagati, podaš vodo ali kaj drugega. Na koncu, če jim uspe do zmage, si vesel in se pohvališ, da ima isti potni list kot jaz.
Je na Touru kaj časa, da se rojaki iz drugih ekip podružite?
Ne, za to ni časa. Ritem je oster in naporen, urniki pa točno določeni.
Chris Froome je spet zmagal. Četrtič. A ne tako prepričljivo. Je to napoved konca njegove vladavine?
Prej je bil vedno bolj superioren kot letos, ko je prišel do končne zmage brez etapnega uspeha. Čeprav si je tega zelo želel. Ne dela pa napak. Ko se je včasih odločil, da bo zmagal na etapi, je izkoristil, kar mu je pripravila ekipa. Letos tega ni zmogel. Bil je ranljiv in premagljiv. Krasi ga izjemna želja po zmagi in uspehu. Tour je zanj prvi in edini cilj. Take želje pri drugih kolesarjih nisem opazil. Res pa morajo še na druge dirke, Froome pa je lahko fokusiran le na francosko pentljo.
