Rešena teniška čast 
Združenega kraljestva

No, pa so Britanci le dočakali. Po 77 letih namreč prvega otoškega zmagovalca teniškega turnirja v Wimbledonu. Fred Perry in prekletstvo njegove zadnje zmage na sveti londonski travi iz leta 1936 sta šla dokončno v pozabljene letopise, Andy Murray pa je po finalni zmagi nad Srbom Novakom Đokovićem s 6 : 4, 7 : 5 in 6 : 4 upravičeno nacionalni heroj. Britanci seveda znajo pretiravati, a treba je tudi vedeti, da se zaradi kolonialne preteklosti zlahka šopirijo, da so najboljši v svojih nacionalnih športih: nogometu, ragbiju in kriketu. Ker gre pri teniškem turnirju v Wimbledonu že za sveto, skoraj plemiško in viteško čast Združenega kraljestva, gre lažje razumeti otoško evforijo. Ker pa je letošnji zmagovalec Škot, ne pa, denimo, Anglež, so svoj piskrček pristavili tudi separatistični škotski politiki.

A najprej pokukajmo v športno plat. Murray je po letih frustracij dobil dva od zadnjih treh turnirjev za veliki slam, na katerih je igral. Na US Opnu je ugnal Đokovića, v Avstraliji izgubil proti njemu, zdaj pa je v Glasgowu rojeni 26-letnik, ki je kot šolar na Škotskem preživel strelski pohod svojega vrstnika, dobil še turnir v jugozahodnem Londonu. Po zmagi se je najprej zahvalil trenerju, slovitemu Ivanu Lendlu, ki mu, denimo, nikoli ni uspelo pokoriti Wimbledona, turnirja, ki ga je Murray v finalu naskakoval že lani, a se je Roger Federer, švicarski zvezdnik, čigar zvezda očitno ugaša, še ubranil škotskega izzivalca. A kodrasti ambicioznež mu je vrnil na olimpijskih igrah v Londonu. Britanski mediji v deliriju za Andyja celo že kar agresivno pišejo, naj prejme viteški red, kot ga je lani po zmagi na kolesarski dirki Tour de France prejel Bradley Wiggins. Da bi bilo res lahko tako, med drugim priča dejstvo, da je Škotu čestitala celo britanska kraljica Elizabeta II.

Za vstopnici 100.000 evrov

Da bo vse v slogu prave srednjeveške pravljice, pa otoški mediji princa Andyja tudi javno vprašujejo, ali se bo zdaj poročil z dolgoletno spremljevalko Kim Sears in zaokrožil ta teniški ep. A Škot je to za zdaj zavrnil, razumljivo, veliko dela ga namreč čaka z unovčenjem zgodovinskega dosežka. Da so Britanci iz vsega naredili res domoljubno norijo brez primere, pove še to: dve vstopnici za nedeljski finale so prodali celo po 84.000 funtov (približno 97.400 evrov), Otočani pišejo, da je to svetovni rekord, ko gre za športni dogodek. Ob spremljanju finala naj bi Britanci pojedli in popili za 60 milijonov funtov (skoraj 70 milijonov evrov) dobrin. Murray je s triumfom zaslužil 1,6 milijona funtov (1,85 milijona evrov), a zdaj lahko pričakuje, da bo od oglaševanja izdelkov športne industrije pokasiral še približno 100 milijonov funtov (skoraj 116 milijonov evrov); s tem bi postal najbogatejši športnik Združenega kraljestva.

Kako je pri Murrayu vse politično obarvano, pove še ta dogodek: škotski prvi minister Alex Salmond je po zmagi na tribuni za hrbtom britanskega ministrskega predsednika Davida Camerona razvil škotsko zastavo; po pravilih All England Cluba, kjer se igra teniški turnir, so zastave v Wimbledonu prepovedane. A Salmond zdaj zanika, da je iskal politične točke pred referendumom za škotsko neodvisnost naslednje leto, kjer sam zagovarja pritrdilno mnenje. Če so Britanci na wimbledonsko zmago čakali 77 let, pa je Salmond dodal, da je bil zadnji Škot, ki je zmagal, Harold Mahony daljnega leta 1896.