LJUBLJANA – V Rovinju je svoj poletni mir našel tudi Sergej Ravnikar, nekdanji trener ženskega Košarkarskega kluba Ježica iz Ljubljane, ki je uspešno igrala v evropskem tekmovanju. »Verjetno sem edini trener, ki je bil državni prvak tudi v moški konkurenci,« nam umestno pripomni Ravnikar, s katerim se srečamo na terasi hotela Adriatic. Sonce pripeka, turistov ne manjka, mi pa obujamo spomine.
Zamenjal zaljubljenca
»Nekaj let sem že v penziji,« začne 68-letni strokovnjak. »Še vedno sem pri močeh, rad pomagam. Aktiven sem v ŽKD Maribor, pomagal pa sem tudi AKK Branik,« opiše svoj današnji delokrog. Ki je precej manjši, kot je bil včasih. Sergej se je rodil leta 1947 v Ljubljani. »Imam se za Mariborčana, tudi shodil sem v Mariboru!« poudari in pove, da je bil star eno leto, ko se je družina preselila v Maribor. Oče je delal v policiji, zato take selitve po delovnih mestih. Košarko je začel igrati v 3. letniku srednje tehniške šole, nagovoril ga je profesor Vončina. »Pozno sem začel. Bil sem povprečen igralec ekipe Maribor 66, kjer so takrat igrali Bergoč, Janežič, Lovše,« nadaljuje Ravnikar, ki je kmalu končal igralsko pot. Vmes je služil vojsko v Batajnici, Sisku in Karlovcu. Naključje pa ga je odneslo v žensko košarko. Včasih je bila praksa, da sta bila pod isto streho ženski in moški klub. Tudi v Mariboru ni bilo nič drugače. Tudi tekme so se igrale v tem zaporedju – pred moškimi so bile na parketu ženske. »Takrat je žensko ekipo Maribora vodil France Benet, ki pa se je v Ljubljani zaljubil, zato je nekajkrat manjkal na tekmi ženske ekipe. Moj trener Slavko Kline me je kot povprečnega igralca poslal kar k ženskam, naj jih vodim. Zgodilo se je enkrat, dvakrat, potem pa sem kar ostal,« se Sergej spominja, kako je leta 1969 pristal v ženski košarki.
Sergej je imel 22 let, pet igralk v tedanji ekipi pa je bilo starejših od njega. Delo se je obrestovalo, kadetinje generacije 1965 so bile celo jugoslovanske prvakinje, vmes so Mariborčanke osvojile tudi nekaj republiških naslovov. V teh letih se je rodilo rivalstvo med Mariborom in Olimpijo, pozneje z Ježico. »Precej priljubljeni in odmevni so bili prestopi igralk. Takrat smo za prestop dobili kakšne priprave brezplačno, pa je bilo,« nadaljuje Sergej, ko se spomni selitev Simone Skrbinek in Nade Pocrnjič. To so bili časi zdravega rivalstva. Ježičanke in Mariborčanke so družno opravljale priprave v Kranjski Gori, Štajerke je vodil Sergej, Ljubljančanke pa Andrej Urlep. Leta 1986 se je Urlep poslovil od Ježice, nasledil ga je Ravnikar, ki ga je priporočil prav Urlep! V torek so se domenili, v četrtek je Ravnikar že vodil prvi trening Ježičank. Z Ježico je bil Ravnikar petkratni državni in pokalni prvak, odlične rezultate pa je z Ljubljančankami dosegal tudi v Evropi, leta 1989 je bil z Ljubljančankami tudi jugoslovanski pokalni prvak.
Zlati časi
»Bili smo eden od redkih klubov, ki smo stalno igrali v evroligi,« je ponosen na storjeno v času samostojne Slovenije, ko je bila Ježica del evropske elite, ves čas pa se je vrtela med 5. in 8. mestom na stari celini. »Trdim, da se premalo zavedamo, kaj je Ježica pomenila takrat v Evropi. To bi se moralo bolj ceniti,« ugotavlja z nekaj grenkobe in opomni, da je z Ježico štirikrat v kvalifikacijah za ligo prvakinj izločil nesramno bogati Galatasaray. »Lastni kluba Faruk je bil velik tekstilec, veliko je vlagal, a smo jih vedno izločili. Ni mu bilo jasno, kaj delamo drugače,« nadaljuje Ravnikar, ki je po prihodu na Ježico postal tudi član strokovnega sveta Košarkarske zveze Jugoslavije, ki mu je takrat predsedoval nekdanji reprezentant Žarko Varajić. To so bili zlati časi za žensko košarko v Ljubljani. Dvorana je bila polna, ekipa pa po štirikrat na mesec na televiziji. Igralke so dobro zaslužile, tudi trenerji z Ravnikarjem na čelu se niso pritoževali. Klub je imel močne sponzorje, ki niso postavljali limitov, ampak so le vprašali, koliko nemških mark potrebujejo. Na tekme so igralke potovale v urejenem avtobusu, na gostovanja v Beograd in okolico pa z vlakom spalnikom. V petek zvečer so šle na pot, v nedeljo so bile doma. »Ježica je moj klub. Ne vem, ali je bil kdo tako dolgo trener. Eni menijo, da to ni dobro, a rezultate smo imeli. Očitali so nam, da smo pobrali vse igralke. A smo jih tudi posojali,« se odzove na očitke, da je bila Ježica monopolist. Leta 1993 je v Ljubljano prišla tudi izvrstna Ukrajinka Ljudmila Nazarenko. Dve leti je uspešno igrala, še bi ostala, a je morala zavoljo politično-gospodarskih pritiskov oditi. »Ukrajinci so pritisnili na Mercator v Kijevu. To so storili, ker je bil eden od direktorjev Mercatorja prav naš predsednik Mitja Marinšek. Ker so se pritiski nadaljevali, smo ji dali izpisnico,« Ravnikar o še eni prigodi na Ježici, kjer je ostal do januarja 1995. Takrat ga je za trenerja imenoval Smelt Olimpija.
Eminentna imena Ravnikar predseduje tudi Združenju košarkarskih trenerjev Slovenije, kjer kot glavni operativec uspešno deluje Dejan Gašparin. Ravnikar je ponosen na eminentna imena, ki vsako leto predavajo na trenerskih klinikah v Sloveniji. Željko Obradović, Pablo Laso, Oktay Mahmuti, Žan Tabak, Duško Ivanović, Neven Spahija, Dejan Radonjić so le nekateri strokovnjaki, ki so v zadnjih letih delili svoje znanje s slovenskimi trenerji. |
Namesto Sagadina
Decembra 1994 je Zmago Sagadin nenadoma zapustil klop Olimpije, uprava zmajev pa je do konca sezone najela Ravnikarja, ki ga je k sodelovanju povabil Rado Lorbek. Start ni bil spodbuden, v domačem prvenstvu jih je v Mariboru z 98 : 89 premagal tamkajšnji ligaš BWC. Precej smole so imeli zmaji tudi v takratni evropski sezoni. Proti Realu so po podaljšku klonili s 74 : 72, čeprav so v rednem delu imeli dve točki naskoka in žogo, do konca pa je bilo štiri sekunde. Zdajšnji trener Reala Pablo Laso je ukradel žogo in izsilil podaljšek. V Solunu so vodili proti Paoku, potem pa sta se v medsebojnem trčenju poškodovala Jaka Daneu in Anthony Reed. Nekaj sreče pa so imeli ob koncu domačega prvenstva. Na tretji tekmi, odločala je o potniku v finale, je Matjaž Tovornik v dresu Satexa zgrešil met za tri, Olimpija je zmagala za dve točki in napredovala. V finalu so zmaji opravili s Polzelo, 3 : 0 v zmagah je bilo. Naključje pa je hotelo, da sta v prvih januarskih dneh leta 1995 tako Ravnikar kot Urlep presedlala iz ženske košarke v moško. Urlep je nekaj dni zatem sedel na klop Heliosa. Po delu v Olimpiji se je Ravnikar vrnil na Ježico, a so se poti po naslednji sezoni (1996/97) razšle. Pa ne povsem prijateljsko, saj je moral zajeten dolg Ravnikar potem izterjati s pomočjo Košarkarske zveze Slovenije. A niti to ni moglo zasenčiti uspešnega obdobja v Ljubljani.
Žal za Vesno »Še danes mi je žal, ker je Vesna Spalevič tako hitro končala svojo kariero. Zelo je bila nadarjena, izvrstno se je znašla na položaju organizatorke igre in strelke. Prepričan sem, da bi naredila veliko kariero,« meni Sergej Ravnikar, ki je v zlatih časih Ježice medel evropske tekmece s svojo consko obrambo 1-3-1. |
Zadnji trener Juge
Ravnikarju je še danes žal, ker so Ježičani dovolili Rankici Šarenac, da zapusti Ljubljano in se odpravi v Španijo. Pravi, da je dobila stanovanje, da je hotela ostati. »Morali bi jo zadržati, da bi igrala za Slovenijo. Tak kaliber igralke nam je manjkal, da bi že igrali na evropskem prvenstvu,« Ravnikar obžaluje del svojega opusa, kjer je manjkala pika na i. Bil je prvi selektor slovenske članske vrste, bil je tudi športni direktor. Zdaj so drugi časi, reprezentanca pod taktirko Damirja Grgiča pa je na dobri poti, da se zavihti in prebije na evropsko prvenstvo, ki bo drugo leto na Češkem. »Vesel sem in hkrati prepričan, da bomo tudi tam igrali pomembno vlogo,« se veseli prvenstva stare celine. Hvaležen je tudi Košarkarski zvezi Slovenije, tako prejšnji kot zdajšnji vodstveni strukturi, da je izboljšala razmere reprezentantkam, ki so tretirane kot Goran Dragić in kolegi. Sergej je tudi zadnji trener, ki je vodil žensko reprezentanco Jugoslavije. Junija 1991 so igrali na pokalu Williama Jonesa na Tajvanu, v delegaciji so bili še trije Slovenci: sodnik Iztok Rems, zdravnik Slobodan Macura ter fizioterapevt Miha Okrožnik. V zasedbi, ki je zasedla končno 5. mesto, so igrale tudi Nada Pocrnjič, Katica Krivič in Nevenka Topalovič. Ostali so lepi spomini in upanje, da se izboljša košarkarski položaj v Mariboru.
Malce mu je žal, da AKK Branik že letos ni prišel iz 2. SKL v 1. ligo. A verjame, da bo uspešen v novi sezoni. Ravnikar še naprej pomaga ženski vrsti v Mariboru. Hvaležen je starejšim igralkam, v prvi vrsti Maji Drozg in Martini Dover, ki sta prišli na pomoč, takisto občini, ki pomaga pri financiranju igre pod koši v mestu ob Dravi. »Potrebujemo izkušene igralke, da mladim povedo, da se nič ne doseže kar brez treninga. Mladina potrebuje vzornike,« meni Sergej Ravnikar, sicer tudi veliki teniški navdušenec, ki mu je v ženskem klubu v veliko pomoč tudi Janja Meglič.
Eden trener, drugi hotelir Sergej Ravnikar je leta 1973 v Mariboru spoznal ženo Vlasto, pozneje zelo uspešno poslovno žensko. Vzela sta se leta 1978. V zakonu sta se rodila sinova Žiga in Luka. Žiga je star 37 let in vodi ekipo AKK Branik, Luka, 32 let, pa je šel v hotelirske vode. Čez nekaj dni se seli v Bangkok, kjer bo prevzel vodenje tamkajšnjega hotela Hilton. |