Rafko potreboval le štiri minute

KRANJ – Desetletje ali celo nekaj več je boksarski pokal Kranja domoval v športni dvorani na Planini, letos pa se je preselil. V veletrgovskem in zabaviščnem centru ob robu gorenjske prestolnice je, o tem smo prepričani, boks dobil presežek ne le kot športna panoga, temveč kot spektakel, ki si ga je vredno ogledati. Visoka politika, izjemno privlačna dekleta, močni fantje, množica luči in predvsem predstava borcev, ki je za podalpski prostor redka, preredka. Duško Čavić, trener, ki s svojevrstno trmo voz boksa na zahodnem delu Slovenije poriva naprej, je letos iz rokava poleg drugačnega, spektaklu bolj primernega prostora potegnil še enega aduta, Kubanca, ki ima lahko že na naslednjem prvenstvu stare celine na prsih grb Slovenije. Rafael Leonel Miranda Ruiz ali, kot so ga lokalci preimenovali, Rafko je bil magnet za gledalce.

Šest predborb je bilo na sporedu pred minutami resnice za Rafaela Leonela, ki je prvič stopil v ring v svoji novi domovini, potem ko je desetletje treniral v Camagüeyu, valilnici boksarjev svetovnega slovesa na rojstni Kubi. Prvi je iz gnezda kranjskega kluba navdušil mladi Tilen Klavžar z izjemno kondicijsko pripravljenostjo, ko je nasprotnika Antona Reneviza iz Avstrije v peresni kategoriji že sredi druge runde spravil ob sapo. Tudi Denis Sedlarević, kličejo ga Sugar, je gledalce pripravil do aplavza, ko je Aloisa Mikscha iz Celovca skorajda položil že v prvi rundi, nato pa pametno, s precej racionalnosti ter spretnosti nabiral točkovno zalogo do konca boja. Še dva Slovenca, Edi Sejdinović iz Maribora ter Ljubljančan Nino Baraga, sta z dvignjenimi rokami odšla iz ringa, le Ptujčan Robert Simončik je moral priznati premoč nasprotniku iz tujine.

Rafko s Kube je Antonia Bezića iz Hrvaške v prvi rundi tipal okoli minutke, nato pa izvedel dva različna napada, ob katerih je moral sodnik prekiniti boj in Hrvatu šteti do osem. Tretji poizkus Kubanca v dresu kranjskega kluba se ni storil v prvih treh minutah boja, se je pa začelo odvijati na račun Mirande Ruiza že takoj po začetku druge runde. »Pripravlja usodni napad. Prepričan sem, da se tretja runda ne bo odvila,« je v Kubančevem kotu zamrmral trener Čavić in bil, tega sicer ni v njegovi navadi, popolnoma tiho. Rafael je deloval nadvse sproščeno, morda celo ležerno, nato pa je skočil proti nasprotniku z desne strani. Prvi udarec je plasiral v njegov predel trebuha in s tem prisilil Bezića, da je roki v gardu pomaknil navzdol. Sledila je eksplozivna, skorajda hollywoodsko-rockijevska serija treh udarcev. Natančno merjeni težki udarci, ki so se začeli in končali z levico, mimogrede, desnica je bila napeta za četrti udarec, so Hrvata položili po tleh v kotu ringa. Sodnik se ni več ubadal s štetjem, temveč je boj v dobro hrvaškega boksarja preprosto prekinil. Rafko s Kube je s prešernim nasmehom prejemal čestitke, najprej od okoli dvajset Kubancev, ki so prišli podpret rojaka v Kranj, nato še od domačinov, ki so bili navdušeni nad njegovim prikazanim znanjem in močjo. Bo 177 centimetrov visoki in 75 kilogramov težki Kubanec s slovenskim potnim listom v srednji kategoriji nastopil na naslednjem državnem prvenstvu Slovenije? Mora!