Primorec skače za Krko

NOVO MESTO – V vrsti mladih košarkarjev v novomeški Krki velike upe polagajo v 19-letnega Primorca Tomaža Bolčino, ki je lani iz domžalskega Heliosa prišel v Novo mesto. V uvodni sezoni se je privajal na okolje in prostor, predvsem pa iskal prostor pod dolenjskim košarkarskim soncem. Letos bi šel rad korak naprej. »Sezona se začenja, komaj sem že čakal,« prizna 208 centimetrov visoki igralec, ki si želi, da Krka v sredo ubrani superpokalni naslov. »Težko bo, Olimpija je sestavila dobro ekipo,« popiha na dušo tekmecev, potem pa vse misli usmeri na soigralce in lastno igro. »Dobro smo trenirali, ni me strah, da bi igrali slabo. Želim si le tega, da izkoristim priložnost.« Trener Aleksandar Džikić se zaveda, da ima Tomaž potencial, ki ga gre izkoristiti, se pa tudi Tomaž zaveda, da je konkurenca pod Krkinim obročem močna. Zadnji je prišel izkušeni Chris Booker, od prej je tu Smiljan Pavič. »Če bom trdo treniral, si bom minute tudi izboril. Vse je odvisno od mene, bom pa dal vse od sebe. Trener Džikić je tako ali tako znan po tem, da iz igralcev iztisne največ,« se zaveda, da bo kar sam s svojim odnosom in delom odmeril minutažo. Med pripravami se je izkazal, navdušil pa na gostovanju pri italijanskem Avellinu; v 11 minutah je dvema točkama dodal sedem skokov.

Uči ga tudi vzornik Smodiš

Vesel je, ker bo imel ob sebi izkušene igralce, v prvi vrsti Jasmina Hukića. »Prav Jasmin je tisti, ki nam na vsakem treningu pomaga s koristnimi nasveti.« Prej je za to skrbel Matjaž Smodiš, ki je, tega Tomaž ne skriva, njegov vzornik. »Od njega sem v nekaj mesecih ogromno naučil. Pokazal mi je stvari, za katere prej sploh nisem vedel in jih nisem poznal, predvsem pa, da je treba igrati z glavo ter več razmišljati, ne pa vse s silo. Res škoda, ker ga ne bo več z nami, pogrešal ga bom,« prizna Tomaž, ki je imel sprva kar malce treme pred Smokijem. »Večkrat si na youtubu ogledam posnetke Smodiševih iger, izjemen je bil,« ne skriva občudovanja.

Bolčina je nase opozoril tudi letos poleti na evropskem prvenstvu do 20 let v Estoniji, kjer je bil na koncu prvi skakalec turnirja, od Slovencev je to nazadnje uspelo Rašu Nesteroviću. »To prvenstvo mi je ostalo v lepem spominu. Začel sem slabo, potem sem se sprostil in ob pomoči soigralcev dobro odigral,« opiše baltsko izkušnjo. Prav skok je njegova odlična vrlina. »Tega se ne da naučiti, pomemben je timing, predvsem pa volja in želja, da prideš do žoge,« razkrije recept, kako ujeti čim več odbitih žog.

Bolčina je šel mlad v svet, najprej v Domžale, potem v Novo mesto. V domači vasi Plače, pet kilometrov od Ajdovščine, je ostala njegova družina. Mati in oče ter bratje, osemletni Jernej, 13-letni Gašper in 21-letni Matija, ki je rokometaš, mlajša dva pa sta prav tako košarkarja. Tudi Tomaž bi moral v rokomet, eno leto ga je treniral, potem pa so prišli košarkarski trenerji in ga vrnili pod obroče. V Novem mestu se je dobro znašel, le zime so precej manj prijazne in bolj mrzle. »Pa tudi burje ni,« še doda, preden nadaljuje trening.