Predanost igri pod koši

STRUNJAN – »Hitro je minilo,« je Peter Vilfan ponosen na skorajšnjo 20. izvedbo košarkarskega tabora v Strunjanu, ki bo od 30. junija do 27. julija v štirih izmenah. Okoli 240 otrok se bo košarke učilo na Obali, nad njimi pa bodo bdeli trenerji pod vodstvom Aleša Fabjana. Vilfan je vesel ob pogledu na prehojeno pot, čeprav se je leta 1994 podal povsem v neznano. Prvič se je znašel v dilemi že leto prej po nepričakovanem koncu igralske kariere. »Kaj pa zdaj?« je bilo ključno vprašanje, ki ga je mučilo. Imel je več idej, najbolj pa sta se mu v spomin vtisnili dve aktivnosti, s katerima se je srečal v ZDA; to so bili košarkarski kampi in komentiranje tekem. Kot 16-leten je bil v taboru Billa Fosterja, trenerja na Durham University. »14 dni sem cele dneve treniral, zvečer do poznih ur, včasih celo do enih igral tekme, zjutraj pa sem bil spet z žogo. V ZDA me je navdušila ta 24-urna posvečenost košarki,« opiše izkušnjo iz tujine.

Usodni klic iz Maribora

Da je končal kariero, so slišali tudi njegovi štajerski rojaki. Iz Maribora sta se mu oglasila košarkarska delavca Tone Krump in Alenka Škreblin, sestali pa so se v Tivoliju. Predlagala sta mu, da ustanovijo košarkarsko šolo. V prvem letu so imeli 320 otrok na enajstih šolah, naslednje leto se je šola preselila v Ljubljano, vmes pa se je na močnem turnirju v Mariboru rodila ideja o kampu. »Manj kot tri tedne smo potrebovali do začetka kampa,« poudari Vilfan, ki je osebno iskal lokacijo po slovenski Obali. »Skoraj sem že obupal, ko sem pozno zvečer na hribčku odkril cerkev, šolo, plato in dvorano. Kar razsvetlilo me je, z gospodom Oparo, direktorjem Centra za usposabljanje Elvire Vatovec, pa sva se domenila v pol ure. Še danes s centrom odlično sodelujemo, v prvi vrsti z direktorjem Lešnikom in vsemi drugimi; od vzgojiteljev do kuharic in čistilk,« nadaljuje Vilfan, ki je dan po dogovoru že zavihal rokave. Zložljive postelje so pripeljali iz Italije, dodali so še košarkarske konstrukcije, zadnje vijake pa so privijali v trdi temi noči na 10. julij 1994. Popoldne, bila je nedelja, 10. julija, so prišli prvi otroci, med njimi je bil tudi današnji as iz lige NBA in slovenski reprezentant Beno Udrih!

V telovadnici pozno v noč

»Sedem dni je trajala prva izmena. Sledil je teden premora, saj sem hotel nemudoma opraviti analizo s sodelavci, ali gre kamp v pravo smer,« se spomni Vilfan in doda, da je bilo po dveh dneh jasno: s kampom, nad njim je bdel strokovni vodja Janez Drvarič, so zadeli žebljico na glavico. Vilfan je bil ves čas z mladimi košarkarji. Večkrat so igrali pozno v noč, da je na njihovo prošnjo prižgal luči v dvorani. Po polnoči se jim je pridružil še sam, večer pa so končali z njegovim pripovedovanjem anekdot, ki so se po navadi začele s prošnjo: »Peter, povej nam, kako je bilo v Ameriki, kako je igrati proti Jordanu in Birdu?« V njegovem taboru so poleg Udriha in Bečiroviča vadili še Boštjan Nachbar, bratje Erazem, Domen in Klemen Lorbek, vsi pa so imeli skupno točko. »Bili so povsem predani košarki, vedeli so, kaj hočejo,« Vilfan razkrije ključ od uspeha.