Miha Zupan je fenomen svoje vrste. Kljub invalidnosti, od rojstva ne sliši, igra košarko na visoki profesionalni ravni. Trenutno je član turškega moštva Usak iz istoimenskega mesta na zahodu države z 200.000 prebivalci. Znano je tudi po tem, da je kot prvo v Turčiji premoglo električno omrežje. Od lani pa imajo tudi košarkarskega prvoligaša. V tej sezoni jim gre izvrstno, po 24 krogih so s 15 zmagami na 5. mestu. Recept za tak uspeh je preprost, vsaj tako se sliši. »Poskušamo sproščeno, z visoko koncentracijo in premišljeno odigrati vsako tekmo, tudi v končnici bomo poskusili obdržati takšen ritem, čeprav bomo najbrž od vznesenosti malo pod pritiskom.«
Ni prvič na tujem
Da se je znašel v Usaku, je kriv njegov nekdanji soigralec Alper Saruhan, ki je Slovenca priporočil strokovnemu vodstvu. Zupan se je izvrstno znašel, trener Ozan Bulkaz ga zelo spoštuje. Mihi je v spominu najbolj ostala zmaga proti evroligašu Anadolu Efesu, s 73:68 so jih odpravili 2. marca. »Smo veliko presenečenje te sezone, v Turčiji smo zelo prepoznavni na vsakemu koraku. Vsem tekmecem naženemo strah v kosti,« še doda. V novi sezoni jih čaka nastop v enem od evropskih pokalov. »To bo velika sprememba za tako majhen klub, vendar sem prepričan, da bomo s pametnimi potezami premaknili še kakšno goro,« se nadeja nadaljnjega razvoja kolektiva. Upa oziroma želi si, da bi ostal vsaj še eno sezono, pogodba mu poteče junija. Na tekmo povprečno igra po 20 minut, beleži po devet točk, 3,9 skoka in 1,1 podaje. Z dobrimi igrami pa po navadi pride tudi poziv selektorja. Memi Bečirovič je Zupana vpoklical, Božidar Maljković ne. Kaj bo storil Jure Zdovc, ni jasno. Zupan si s tem ne razbija glave: »Vedno znova poudarjam, da mi je v veliko čast igrati za slovensko reprezentanco in da se bom z velikim veseljem odzval vsakemu selektorjevemu povabilu.«
Enaintridesetletni Zupan ni prvič na tujem. Najprej je bil član grške Trikale, potem ruskega Spartaka, nazadnje pa Türk Telekoma in danes Usaka. Tudi v novem klubu so potrebovali nekaj časa, da se navadijo Mihove gluhote. Ob tem velja dodati, da že 12 let nosi slušni aparat, k temu ga je nagovoril Ivan Sunara. »Ko sem šel prvič v tujino, me je spremljal prijatelj Sebastjan Žibert, ki mu bom večno hvaležen za požrtvovalnost. Dve leti in pol je bil povsod z mano in mi pomagal pri prevajanju,« se spominja prve sezone v Grčiji. Danes na tujem ni sam, z njim so žena in hčerki, ki hodita v turško šolo in vrtec. Pohvali se, da starejša že izvrstno govori turško. Ob prostih dneh Zupanovi radi raziskujejo državo. Z reprezentanco gluhih – z njo je bil na treh olimpijskih igrah gluhih in štirih evropskih prvenstvih – je osvojil sedem medalj, a zanjo ne bo več igral. Pogreša boljšo komunikacijo med košarkarji in Antonom Petričem, sekretarjem Športne zveze gluhih Slovenije. Upa, da se bodo razmere za gluhe košarkarje izboljšale, saj za reprezentanco dajejo svoj čas in svoj dopust.
