Trije ameriški košarkarji so pustili globok pečat na Dolenjskem. V dresu Krke je do leta 2002 navduševal krilni košarkar Bennet Davison, v sezoni 2002/03 je bil v Novem mestu krilni center Jamie Arnold, leta 2008 pa je Krki nazaj v ligo ABA pomagal izvrstni organizator igre T. J. Sorrentine. Po dobrem mesecu sezone 2012/13 je že jasno, da so imeli Dolenjci spet srečno roko pri izboru, 24-letni playmaker Malcolm Armstead je igralec, ki obeta. »Malcolm je izvrsten košarkar. Levičar je, težko ga je pokriti. Hitro je postal motor naše ekipe, v sezoni ali dveh bo igral v evroligi in tam navduševal,« hvali soigralca izkušeni Jasmin Hukić, ki je tudi letos okrepil krkaše. Tu je, da pomaga mladim in jih uči, medtem ko je bil Malcolm pripeljan za velike stvari in ključne žoge v odločilnih trenutkih. Na tekmi superpokala je dokaj naivno zbiral osebne napake, zato pa je bil toliko bolj suveren na prvi domači tekmi proti Budučnosti – v 28 minutah je 21 točkam dodal šest skokov, sedem podaj in eno ukradeno žogo. Vse skupaj je bilo dovolj za prestižni naslov najboljšega igralca 1. kroga lige ABA.
Študij, delo, trening
Malcolm je doma iz Alabame. »Nisem hotel biti kot drugi v mojem mestu, da bi pohajal po ulicah in počel slabe stvari,« je pojasnil, zakaj se je odločil za košarko. V sezoni 2008/09 je bil s srednjo šolo Chipola College s Floride tretji na državnem srednješolskem prvenstvu (NJCAA). Po dveh sezonah na univerzi Oregon je prestopil na univerzo Wichita State, a sprva ni smel igrati. Ostal je tudi brez štipendije, zato je pljunil v roke in se lotil dela. Da bi si plačal šolnino, je delal pri prodajalcu vozil. »Nisem le pral vozil, tudi prevažal sem jih od prodajalca do prodajalca. Delal sem tudi pozneje, ko sem dobil štipendijo, saj sem hotel zaslužiti kak dolar več.« Potem pa mu je steklo še na parketu; v minuli sezoni se je s svojo novo ekipo drugič v zgodovini univerze Wichita State uvrstil med štiri najboljša ameriška študentska moštva.
Džikić kot oče
Po zadnji domači tekmi proti Igokei je bil kar malce jezen, ker jim je s soigralci uspelo zapraviti kar 13 točk naskoka: »Ne bi si smeli dovoliti, da smo zmago proti Igokei reševali v zaključku tekme. Po vodstvu za 13 točk smo se preveč sprostili v obrambi.« V Evropi je prvič, prihod mu je priporočil agent: »Prepričan je bil, da je prihod v Krko dobra priložnost za začetek igranja v Evropi,« razkrije, kako se je sploh znašel v Novem mestu. Na način igre se še privaja. Malce ga je presenetil poudarek na fiziki, zdaj se je tega že privadil. Zaveda se, da mora le poslušati trenerja in upoštevati njegove nasvete. Z Aleksandrom Džikićem, ki vnovič uspešno vodi Krko, imata poseben odnos: »On je več kot le trener, zdaj je tudi moj drugi oče, odličen odnos imava.« Jasno mu je tudi, zakaj je Džikić tako glasen in večkrat kritičen do njega: »Želi mi le dobro.« Džikić ga nenehno popravlja in opozarja. Od njega pričakuje, da popravi gibanje ter učinkovitost. Ko mu to uspe, se bo Krki pisalo še boljše. V Novem mestu živi skorajda asketsko, zabave iz študentskih časov so le prijeten spomin, saj ves čas nameni treningu in počitku. Med pogovorom razkrije, da je pravi perfekcionist: »Vedno lahko igram boljše.« S starši ohranja stik prek skypa, poročen ni, niti kako drugače vezan. V njegovih mislih je le uspeh Krke.
