TOLJATI – Rokometašice Krima se še vedno nadejajo, da lahko v tej sezoni dvignejo v zrak evropsko lovoriko. »To bi bila velika stvar za nas pa tudi do sponzorskih sredstev bi lažje prišli,« je še pred prvo polfinalno tekmo pokala pokalnih zmagovalk na glas razmišljala Deja Ivanovič, ki je ena od peterice članov izvršilnega odbora kluba. Da bi besede postale mesto, pa mora svoje narediti proizvodnja oziroma ekipa na parketu. Ta se je z razvojnim inženirjem Urošem Bregarjem na čelu včeraj že vrnila iz Rusije, kjer pa začrtanh ciljev ni povsem uresničila. Kljub temu pa razlogov za slabo voljo ni preveč. V mestu, kjer so v 60. letih minulega stoletja začel izdelovali legendarna ruska vozila, so gostiteljice premagale slovenske prvakinje z 28:24, a je za gostje kazalo še slabše. V zadnji četrtini tekme so Rusinje vodile celo s 26:18. V tej luči je končnih +4 za Rusinje zelo ugoden rezultat za Krim.
»Končni rezultat ni tako dober, kot nam je kazalo po prvem delu,« je priznal trener Bregar, ki je poudaril, da je do izraza prišla kakovost, krimovkam so malce pošle tudi moči. Polčas so celo dobile (13:14), potem pa vodile tudi s 15:13. Strateg Ljubljančank je pričakoval, da bodo Rusinje v uvodnih 15 minutah drugega polčasa močno pritiskale na ljubljanska vrata. Čeprav so pridno polnile mrežo, pa duh Krima ni klonil! »Kot trener sem zadovoljen, ker se nam je uspelo vrniti po zaostanku osmih zadetkov. Žal smo prejeli preveč golov. Ciljali smo na 25 ali manj. Rezerve imamo tudi v protinapadu, ki je posledica dobre obrambe,« je Bregar že iskal kapacitete, ki bi jih lahko dodatno aktiviral na povratni tekmi v Ljubljani. »Rusinje me niso presenetile. Moramo vedeti, da imamo mlade in neizkušene igralke, ki takih tekem še niso igrale. Ni kar tako ustaviti Dimitrijeve in Breznjeve. Na trenutke nam je to šlo dobro od rok. V Ljubljani nas čaka vse prej kot lahko delo,« opozarja Bregar.
Zadnjič leta 2003 Krimovke so bile dvakrat evropske klubske prvakinje – v letih 2001 in 2003. Trikrat so v finalu klonile (1999, 2004 in 2006), pred štirimi leti so obstale v polfinalu. Leta 1997 so se evropskega naslova veselile takrat še igralke RK Robit Olimpije, ki so postale prvakinje pokala EHF. |
V treh sekundah ne gre
»Lahko bi izgubile tudi za 10 golov, a smo se v zadnji četrtini tekme le pobrale,« je Sergeja Stefanišin pohvalila soigralke. Te so lahko hvaležne tudi njej, saj je obranila sedem strelov ter ob koncu nekoliko prizemljila Rusinje. Stefanišinovi izkušenj ne manjka, več kot 25 let aktivne kariere je za njo, v takih bitkah pa je prekaljena. Tudi zato imajo njene besede posebno težo. »Na takih gostovanjih je treba igrati potrpežljivo. V treh sekundah se ne dela razlike, ampak celo tekmo. Ko nam tekmec pobegne, je treba ostati pameten. Preveč energije smo porabile, da smo se spet približale. V obrambi nismo bili na nivoju,« je bila dobronamerno kritična vratarka, ki je v Ljubljano prišla iz Kočevja. Tudi od tam bodo v soboto romali navijači, da bi pomagali krimovkam na poti do finala. »Pred domačo publiko bomo igrale boljše. Rusinje so premagljiva ekipa. Lahko bi slavile zmago že v gosteh. Zavedamo se svojih napak, v teh dneh bomo trdo garale in odpravljale napake,« navijaški bazi sporoča Sergeja. »Začele smo dobro, nato je sledil nenaden padec, ki ga je treba analizirati, da ga ne bo v Ljubljani. Dejstvo je, da v rokometu šteje razlika, a ti štirje zadetki ne pomenijo veliko, igramo še doma. Prepričana sem, da bomo igrale bolje kot v Rusiji,« se ji pridružuje z devetimi goli prva strelka tekme Tamara Mavsar. Darja Samohina in Darja Dimitrijeva sta bili s po šestimi goli prvi imeni ruske ekipe, ki, zanimivo, ni izvajala niti ene sedemmetrovke, Ljubljančanke pa kar šest.