Polanc se je okronal s kolesarjenjem v klanec

Lanski sanjski slovenski konec kolesarske klasike Giro d'Italia in zmaga Luke Mezgeca v Trstu sta se letos dodatno oplemenitila v peti etapi kultne preizkušnje. Rojeni Kranjčan je 1. junija 2014 tekmece presprintal na obali Jadranskega morja, njegov someščan Jan Polanc pa je zmagal na drugačen način. Kolesar italijanske ekipe Lampre-Merida je slavil s samostojnim pobegom navkreber. Na cilju gorske etape od La Spezie do zimskošportnega središča Abetone, sklenila se je s 17 kilometrov dolgim vzponom, je imel minuto in 31 sekund prednosti pred najbližjim zasledovalcem, Francozom Sylvainom Chavanelom. Triindvajsetletni Gorenjec je pobegnil že na začetku, družbo so mu delali štirje sotrpini, ubežniki pa so si nabrali že skoraj enajst minut prednosti. Polanc se je na zadnjem vzponu zlahka rešil soubežnikov, na cilju pa kar ni mogel verjeti, da mu je uspel dosežek kariere. Le kako zapletena je igra športne usode. Polanc je v ekipo Lampreja za Giro namreč, zaradi poškodbe moštvenega kolega, prišel v zadnjem hipu, kolesarjenje po Italiji niti ni bilo na vrhu letošnjih športnih interesov. Po peti etapi je tudi oblekel modro majico za najboljšega gorskega kolesarja; za uvod je torej v zapeček poslal vse slovite kolesarske alpiniste. V seštevku za belo majico najboljšega mladega kolesarja se je zavihtel na peto stopničko.

Še bo bežal

»Na prvo profesionalno zmago sem dolgo čakal. Nekajkrat sem že bil del skupine ubežnikov, a se nikoli ni izteklo, kot sem si želel. Tokrat sem pred ciljem že začel razmišljati o tem, kdo je najmočnejši med nami, ubežniki. Dober sem v vzponih, tudi noge so bile prave, zato sem se odločil za napad. O zmagi nisem bil prepričan vse do zadnjega,« je Polanc ne le čustveno, temveč tudi besedno še vedno premleval neverjetno kolesarsko dogodivščino. Zdaj si tudi želi, da bi ga lastna ekipa podprla pri branjenju majice najboljšega vzpenjača. »Zagotovo je to edina majica, ki jo še lahko osvojimo. Če jo bomo hoteli zadržati, bom moral še v kakšen pobeg. V naslednjih dveh etapah ni gorskih ciljev, zato bom modro majico nosil še nekaj časa. Če bi jo kanil imeti tudi na koncu, se bom moral izkazati še s kakšnim pobegom v najtežjih gorskih etapah. Verjamem, da sem tega zmožen. Odvisno bo tudi od tega, kakšno bo počutje, kakšna bo ekipna taktika. O njej se namreč dogovarjamo pred vsako posamično etapo,« razmišlja nekdanji član Radenske, Lampreja pa zadnji dve leti.

»Ta zmaga je resda prva in zelo odmevna, a rad bi dosegel še kaj več. Je neki začetek. Sem še mlad in ambiciozen, tako da res ne razmišljam, da sem že zdaj veliko opravil. Vsekakor verjamem, da tudi na tej dirki še nisem rekel zadnje besede,« je ambiciozen Jan, čigar oče je nekdanji kolesar Marko Polanc, zdaj trener Radenske. »Povsem razvidno je, da ima zasluge za zmago tudi on. Je moj trener, šef, vsekakor je on glavni razlog, da sem tu, kjer trenutno sem,« lastne gene hvali novi slovenski kolesarski junak Jan Polanc, ki na včerajšnji ravninski, šesti etapi (183 km od Montecatini Term do Castiglione della Pesacaie) ni bil v ospredju. Zato pa je bil Luka Mezgec (Giant-Alpecin) odličen v ciljnem sprintu glavnine in zasedel osmo mesto. Etapo je dobil Nemec Andre Greipel (Lotto Soudal). V rožnati majici vodilnega ostaja Španec Alberto Contador (Tinkoff-Saxo).